Ponaredil podpis staršev, da je lahko plezal

Viki Grošelj, 69-letni alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik, po poklicu pa športni pedagog, se je v zgodovino alpinizma vpisal pred 46 leti, ko mu je skupaj s šestimi člani odprave uspelo po izjemno težki prvenstveni smeri priplezati na prvi slovenski osemtisočak Makalu. S tem dosežkom se je Slovenija uvrstila med alpinistične velesile, v Vikiju pa se je porodila ideja za različne podvige oziroma projekte, ki jim je sledil v naslednjih desetletjih – preplezati čim več osemtisočakov, osvojiti najvišje vrhove vseh celin, presmučati od 8000 do 0 metrov, prečkati Nepal od vzhoda na zahod in od severa na jug.

Grošelj je prvi Slovenec, ki je preplezal najvišje vrhove vseh celin, dolga leta je bil tudi Slovenec z največ osvojenimi, kar desetimi osemtisočaki, a je projekt po rojstvu sina leta 1994 opustil, saj ni hotel več toliko tvegati. Pomembno zanj je bilo, da smo Slovenci leta 1995 kot deveti na svetu preplezali vseh 14 osemtisočakov. Večinoma po prvenstvenih smereh, v alpskem slogu, ali pa opravili smučarski spust z njih.

Našel sanjski poklic

V alpinizem sta ga pripeljala naključje in radovednost. Skupaj z mulci iz domačih Guncelj so raziskovali okolico in nekoč prišli do plezališča Turnc na območju Šmarne gore. »Tam smo videli neke ljudi, ki so plezali po skalah. Vprašali smo jih, kaj počnejo, in povedali so nam, da so Matičarji, torej iz Alpinističnega odseka (AO) Matica, in da imajo plezalno šolo. Če hočemo tudi mi plezati, bi potrebovali podpis staršev, so nam rekli. Hitro sem tekel domov in ponaredil podpis, saj mi ga starši takrat seveda ne bi dali. Takrat sem bil namreč šele v šestem razredu. Tako sem postal Matičar in tako navdušen nad alpinizmom, da bi vse življenje lahko samo plezal in nič drugega počel. Starši so bili ob tem precej obupani in so me ves čas opozarjali, da v življenju potrebuješ tudi kak poklic,« obuja svoje prve alpinistične spomine.



Na željo staršev je Viki najprej hodil na poklicno lesarsko šolo in postal mizar, nato pa se je šele pri 24 letih odločil za študij in postal bruc na fakulteti za šport. »Nekoliko pozno sem končal šole, a vendar sem pri tem našel pravi poklic zase, ki sem ga 40 let opravljal z veseljem. In to vse na eni šoli, v Pirničah. Vsak dan sem se vozil v službo in iz nje mimo Turnca, kjer se je začela moja alpinistična pot,« je zadovoljen, ker se mu je v poklicnem življenju vse tako lepo sestavilo.

Z Messnerjem igrala v gledališču

Osvojeni Makalu je bil zanj prelomnica, ki mu je nezavedno spremenila življenje. Povsem se je posvetil osvajanju najvišjih gora na zemlji, nato po celinah, vedno znova pa se je loteval novih in novih projektov. Njegovo izjemno zanimivo pot, ki jo sam imenuje pustolovski alpinizem, je leta 1970 za nekaj časa prekinila nesreča starejšega brata Silva Grošlja, ki se je smrtno ponesrečil v francoskih Alpah: »To je bila zame huda tragedija, a sem brez hribov zdržal le pol leta. Pri alpinizmu gre za način življenja, ki me izpolnjuje. Res je, da sem v gorah izgubil veliko prijateljev, a vendar sem jih najmanj toliko, če ne še več, izgubil na cesti ali zaradi spleta drugih okoliščin. Pri tem ne gre le za plezanje v steni, ampak za kompletno doživetje, za načrtovanje, potovanje do gore, srečevanje z ljudmi.«

Viki pri osvajanju osemtisočakov niti pomislil ni, da bi tekmoval z Reinholdom Messnerjem, ki je prvi zemljan z vsemi osemtisočaki. »On je bil v tistem času alpinistični bog in nikakor nisem niti pomislil, da bi mu jaz lahko konkuriral. Sem bil pa takrat vseeno med svetovno deseterico pri tem podvigu. Od naših bi mu morda lahko konkuriral le Nejc Zaplotnik, a se je žal po treh osvojenih osemtisočakih, na katere je priplezal po zelo težkih prvenstvenih smereh, na četrtem, Manasluju, smrtno ponesrečil,« pove Viki, ki je prav po Nejčevi nesreči spletel z Messnerjem lep prijateljski odnos. »Takrat nas je v Katmanduju sam poiskal in nam prišel izreč sožalje. Po tistem sva še velikokrat sodelovala, pri izmenjavi informacij, knjigah in filmih. Skupaj sva nastopila celo v predstavi novomeškega Anton Podbevšek Teatra Nevidna mesta, v katero se je oglašal prek spletne aplikacije skype.«

Doktoriral iz Polhograjcev

Pri svojih 69 letih niti najmanj ne razmišlja, da bi se alpinistično upokojil. »Alpinizem me drži pokonci in lahko rečem, da sem ravno toliko alpinist zdaj, kot sem bil v mladih letih. Samo da je zdaj nekoliko drugače, seveda so smeri lažje. Vsako leto grem še plezat v Dolomite in v Nepal, saj zaključujem projekt prečenje Nepala, vsako leto imam po 20 do 30 turnih smukov,« razlaga dobre volje.



Kako pa je kot alpinist, ki ljubi svobodo, zdržal med epidemijo koronavirusa, ko smo bili zaprti v svojih občinah in regijah? »Ah, moram reči, da sem vse skupaj poskušal obrniti v svoj prid. V času karantene sem 'doktoriral' iz Polhograjskih dolomitov, ker sem se seveda držal omejitev in nisem hotel kršiti ukrepov. Takoj ko so odprli meje občin in regij, pa sem si izpolnil staro željo in šel od doma v Guncljah na Triglav ter nazaj čez Stol v Karavankah in Grintovec v Kamniških Alpah ter o tem napisal vodnik Krona Slovenije. Pot se da prehoditi v 10 do 15 dnevih. Za svoj 70. rojstni dan si bom vzel čas in vso pot bom prehodil v enem kosu, ne v posameznih etapah,« se že veseli svojega naslednjega projekta.