Ponesrečene krofe so pojedle krave

Ivanka Brodar s Hudega pri Radomljah se je v teh dneh razveselila obvestila o letošnjih priznanjih, ki jih je osvojila na tekmovanju Dobrote slovenskih kmetij. Žal letos zaradi epidemije covida-19 vsakoletne razstave dosežkov slovenskih kmetij ne bo, bodo pa jutri na Ptuju pripravili tržnico izdelkov in podelili priznanja najboljšim. Brodarjeva je letos osvojila zlato priznanje za krofe in kamilično potico, poleg tega še srebrno priznanje za špehovko oziroma ocvirkovko.

Sanjala o svoji kmetiji

Rojena je bila leta 1932 na manjši kmetiji v Imenjah pri Moravčah. Oče je bil v službi, mati je kmetovala, pri čemer ji je od zgodnjega otroštva pomagalo pet otrok. »Že v mladosti sem si želela postati kmetica,« se spominja. »Rada sem imela zemljo, rada sem delala na polju in njivah, posebno veselje sem imela z rožami. Želja se mi je uresničila s poroko na moževo kmetijo leta 1957. Kar sedem let sva pridno gospodarila na manjši kmetiji, ko jo je nato prevzela moževa sestra. Ostala sva praktično brez vsega in se nato zaposlila, vendar nisva nehala sanjati o svoji kmetiji. Tako sva leta 1965 kupila starejšo hišo na Hudem pri Radomljah in začela kmetovati. Sprva z najeto zemljo, pozneje pa sva, kolikor nama je le zaslužek omogočal, zemljo dokupovala ter se na nižinski kmetiji ukvarjala s poljedelstvom in živinorejo. Imela sva krave in prašiče ter oddajala tudi mleko. Nekaj časa sva se ukvarjala še s kozjerejo in konji.«



Ivanka ni znana le kot pridna kmečka gospodinja, temveč jo ljudje poznajo tudi kot odlično izdelovalko dobrot s kmetije. »Rada kuham in pečem,« pravi. »Tako že od leta 1995 s sladkimi dobrotami, predvsem z različnimi vrstami potic in krofi, sodelujem na razstavi Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. Doslej sem prejela številna priznanja, na katera sem še posebno ponosna, in upam, da dejansko odražajo kakovost mojih izdelkov.«

Tudi bezgova potica

In kako je začela? Ko se je poročila v Krašnjo, je tam živela neka gospa, ki je zelo rada kuhala in pekla, tudi za kakšne ohceti, kar je bila včasih navada na vasi. »Delala je tudi zelo dobre krofe,« pove gospa Ivanka. »Doma jih nismo cvrli, mogoče le flancate za pusta, krofov pa skoraj še poznali nismo. Gledala sem jo, kako je zamesila testo in oblikovala krofe ter jih ocvrla. Potem sem hitro tekla domov, zamesila testo in napravila krofe, ki so bili prav lepi. Neko nedeljo je bila v Krašnji veselica, zato sva s to gospo pripravili veliko krofov. In takrat sem dobila to voljo, da jih še danes rada pripravljam. Tega je zdaj že več kot 40 let.«

Izjemno je ponosna na zadnja priznanja, ki jih je dobila. Obvestila organizatorjev Dobrot slovenskih kmetij jo vsako leto razveselijo. Nekaj posebnega je priznanje znak kakovosti, kar pomeni, da je pred leti za orehovo potico že tretjič zapored prejela najvišje priznanje. Razveselili so jo tudi z obvestilom iz Srca Slovenije. V tem srčnem delu Slovenije je edina, ki se lahko pohvali s priznanjem o kakovosti za krofe ter orehovo in bezgovo potico.

Ivanka noče biti sebična, zato še s toliko večjim žarom spodbuja druge ženske, da bi se udeleževale takih tekmovanj, kakršno je Dobrote slovenskih kmetij. In nas zanima, ali je kdaj štela, koliko potic je spekla in koliko krofov ocvrla. »O, to pa ne,« odgovori na kratko. »Res, zelo veliko sem jih naredila, koliko natančno, pa res ne bi vedela. Krofi, koliko jih je bilo? Na noben vlačilec jih ne bi spravili, toliko jih je bilo v vseh teh letih na kartonastih pladnjih.«

Kriv je bil kvas

Nekatere ženske, ki se preizkušajo v peki sladkih dobrot, imajo kar nekaj svojih skrivnosti peke in cvrtja. Brodarjeva pravi, da nima česa skrivati. »Najpomembnejša je, verjeli ali ne, dobra volja, pa ljubezen do dela, moka seveda tudi. Se mi je pa tudi zgodilo, da se mi krofi niso posrečili, in so jih krave pojedle kakšnih sto. V trgovini sem kupila kvas, ki pa ni bil najboljši. Bil je bolj temen, lepo je sicer vzhajal, potem pa je padel dol. Najprej sem jih naredila kakih petdeset. Ko sem jih jemala iz olja, so bili čisto nizki, taki so bili kot šmoren. Potem sem še enkrat zamesila in razmišljala, kaj sem narobe naredila. In tudi drugič se je enako zgodilo. Šla sem v trgovino, pa so mi prijazno povedali, da je prišlo v postopku priprave kvasa do neke napake. Tudi kravam niso najbolj teknili ti krofi.«
Tehtnice pri svojem delu ne uporablja. Pravi, da je ne potrebuje, saj jo ima kar v rokah in glavi. Tako je bilo tudi leta 2005 v takratni Srednji biotehniški šoli v Kranju. »Želela sem tudi uradno pridobiti potrditev za svoje delo, torej papir, ki se imenuje certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji. Ves teden smo se učili. Potem so prinesli tehtnico in recepte, pa so nam rekli, naj kar začnemo. In so še mene vprašali, kako bom delala. Rekla sem jim, če lahko kar brez recepta in brez tehtnice pripravim in spečem potico. Dovolili so mi in potica je kar dobro uspela. Prinesla sem še cel kup pohval, oni pa so mi dali uradno šolsko priznanje, da sem izdelovalka kruha, potic, peciva in testenin na tradicionalni način.«
Za konec še njena iskrena in iskriva misel: »Če bi bila še enkrat mlada, bi se poročila na veliko kmetijo.« Primož Hieng