IRIS BIRSA
Popisala šolanje od Marije Terezije naprej
Nova knjiga Iris Birsa ob 50. obletnici konca osnovnošolskega izobraževanja na Sežanskem je dragocen dokument zgodovine.
Odpri galerijo
Iris Birsa je ob izdaji čestital sošolec Franko Uršič.
Izpod peresa upokojene učiteljice Iris Birsa, po rodu iz Orleka, sicer pa bivajoče v Zavrhku, avtorice knjige Orlek in Orlečani (2012), je prišla nova obsežna knjiga na več kot 220 straneh z naslovom Kako smo se šolali na Sežanskem, ki je posvečena generaciji, ki se je šolala v sežanski šoli med letoma 1963 in 1971. Knjigo, v katero je avtorica vložila skoraj tri leta napornega dela in raziskovanja po raznih arhivih in zbiranja podatkov in pričevanj pri še živečih učiteljih, so predstavili na srečanju ob 50. obletnici konca šolanja v Parku Škocjanske jame.
Srečanja se je udeležilo več kot 50 nekdanjih sošolcev; uvodoma jih je pozdravil sežanski župan David Škabar, namenil jim je zahvalne besede in izpostavil generacijo in še posebno leto 1956, v katerem so bili rojeni. Iris Birsa, ki je knjigo v nakladi 110 izvodov izdala v samozaložbi, je čestital in ji izročil šop rož tudi njen sošolec Franko Uršič. »Ko sem že imela zbrano gradivo o šolstvu v Sežani in Orleku, kjer sem bila rojena, sem se odločila, da to podelim s svojimi sošolci. Začela sem z daljnim letom 1774, ko je po odloku cesarice Marije Terezije izšla šolska uredba, ki je zahtevala ustanavljanje šol. Gradivo sem zbirala v Pokrajinskem arhivu v Kopru, kjer so shranjene vse šolske kronike centralne OŠ Sežana ter podružničnih šol Lokev, Povir, Stomaž, Vrabče (Tabor), Štjak in Štorje. Na Primorskem so več kot 20 let v obdobju fašistične Italije poučevali v šolah le italijanski učitelji, ves slovenski pedagoški kader s Primorske pa so razselili v druge kraje po Kraljevini SHS, pozneje Kraljevini Jugoslaviji.
Večje težave so se pojavile z vzpostavitvijo mreže osnovnih šol na Primorskem po letu 1945, kjer ni bilo slovenskih učiteljev, zato so oblasti nekatere že takoj po osvoboditvi na hitrih tečajih priučili za poučevanje otrok,« pove Birsova, ki je dogajanje na nekaterih šolah zelo natančno povzela, popisala je več dogodkov in zanimivosti iz urejenih šolskih kronik, drugje pa strnila in zapisala zgodovinske dogodke za desetletje delovanja šole. Korektnost zgodovinskih dogodkov je preverila v strokovni zgodovinski literaturi. Pregledala je kronike osnovnih šol, obiskala Pokrajinski muzej Koper, šolo v Lokvi, uporabila že znane vire, knjige in ustno izročilo.
Zelo dragoceni so zapisi in pričevanja upokojenih učiteljev, ki so poučevali na območju sežanskega šolskega okoliša. To so: Ivanka Onič Turšič, Milena Hanzel, Klavdija Podgoršek Mozetič, Bojan Podgoršek, Zmago Barič, Stane Grgič, Lucija Švagelj Klavora, Fani Čebron.
»Leta 1971 smo končali osnovno šolo, se razšli in razpršili po svetu. Vsakdo je pisal svojo življenjsko zgodbo. Z leti se začneš ozirati nazaj v mladost in se spominjati lepih šolskih dni. Prvič smo se srečali po 23 letih, sledili sta 25. in 48. obletnica zaključka našega šolanja. Na srečanja smo prinašali fotografije, se na njih prepoznavali in ob njih obujali spomine. Tako se je leta 2018 porodila zamisel o izdaji brošure, ta pa je prerasla v knjigo, ki jo bomo z veseljem vzeli v roke in bo dragocen dokument časa za bodoče generacije,« dodaja Birsova.
Brošura je prerasla v knjigo.
Srečanja se je udeležilo več kot 50 nekdanjih sošolcev; uvodoma jih je pozdravil sežanski župan David Škabar, namenil jim je zahvalne besede in izpostavil generacijo in še posebno leto 1956, v katerem so bili rojeni. Iris Birsa, ki je knjigo v nakladi 110 izvodov izdala v samozaložbi, je čestital in ji izročil šop rož tudi njen sošolec Franko Uršič. »Ko sem že imela zbrano gradivo o šolstvu v Sežani in Orleku, kjer sem bila rojena, sem se odločila, da to podelim s svojimi sošolci. Začela sem z daljnim letom 1774, ko je po odloku cesarice Marije Terezije izšla šolska uredba, ki je zahtevala ustanavljanje šol. Gradivo sem zbirala v Pokrajinskem arhivu v Kopru, kjer so shranjene vse šolske kronike centralne OŠ Sežana ter podružničnih šol Lokev, Povir, Stomaž, Vrabče (Tabor), Štjak in Štorje. Na Primorskem so več kot 20 let v obdobju fašistične Italije poučevali v šolah le italijanski učitelji, ves slovenski pedagoški kader s Primorske pa so razselili v druge kraje po Kraljevini SHS, pozneje Kraljevini Jugoslaviji.
Srečanja se je udeležilo več kot 50 nekdanjih sošolcev. FOTOGRAFIJE: Olga Knez
Večje težave so se pojavile z vzpostavitvijo mreže osnovnih šol na Primorskem po letu 1945, kjer ni bilo slovenskih učiteljev, zato so oblasti nekatere že takoj po osvoboditvi na hitrih tečajih priučili za poučevanje otrok,« pove Birsova, ki je dogajanje na nekaterih šolah zelo natančno povzela, popisala je več dogodkov in zanimivosti iz urejenih šolskih kronik, drugje pa strnila in zapisala zgodovinske dogodke za desetletje delovanja šole. Korektnost zgodovinskih dogodkov je preverila v strokovni zgodovinski literaturi. Pregledala je kronike osnovnih šol, obiskala Pokrajinski muzej Koper, šolo v Lokvi, uporabila že znane vire, knjige in ustno izročilo.
Zelo dragoceni so zapisi in pričevanja upokojenih učiteljev, ki so poučevali na območju sežanskega šolskega okoliša. To so: Ivanka Onič Turšič, Milena Hanzel, Klavdija Podgoršek Mozetič, Bojan Podgoršek, Zmago Barič, Stane Grgič, Lucija Švagelj Klavora, Fani Čebron.
Ko sem imela zbrano gradivo o šolstvu v Sežani in Orleku, sem se odločila, da to podelim s svojimi sošolci.
»Leta 1971 smo končali osnovno šolo, se razšli in razpršili po svetu. Vsakdo je pisal svojo življenjsko zgodbo. Z leti se začneš ozirati nazaj v mladost in se spominjati lepih šolskih dni. Prvič smo se srečali po 23 letih, sledili sta 25. in 48. obletnica zaključka našega šolanja. Na srečanja smo prinašali fotografije, se na njih prepoznavali in ob njih obujali spomine. Tako se je leta 2018 porodila zamisel o izdaji brošure, ta pa je prerasla v knjigo, ki jo bomo z veseljem vzeli v roke in bo dragocen dokument časa za bodoče generacije,« dodaja Birsova.
