Porazna energetska podoba Slovenije

Energetska podoba Slovenije ni razveseljiva: 22 odstotkov potreb pokrivamo z jedrsko energijo, 17 odstotkov prispevajo obnovljivi viri (največ hidroelektrarne), 14 odstotkov pa premog. Skoraj polovico vseh primarnih energetskih virov uvozimo: 34 odstotkov nafte, 10 odstotkov zemeljskega plina in 3 odstotke premoga.

Kako bomo pridobivali elektriko, ko pa drugega bloka nuklearke ne želimo, odpovedujemo se hidroelektrarnam na Muri, okoljsko soglasje za HE Mokrice je v ponovnem postopku, o srednji Savi ni sledu, Teš pa naj bi zaprli čez 20 let ali celo prej?

Vetrnice nam niso usojene

Saj imamo vendar alternativne vire, pravijo okoljevarstveniki, in ponujajo sončno in vetrno energijo kot sijajna nadomestka. Poglejmo vetrno energijo. Na svetovni ravni se je njena proizvodnja med letoma 2009 in 2013 podvojila, projekcije Mednarodne agencije za energijo pa napovedujejo, da bo veter do leta 2030 postal največji vir električne energije v Evropski uniji. Lani so vetrne elektrarne v Evropi pokrile približno 12 odstotkov potreb po električni energiji.

V Sloveniji nam je doslej uspelo postavili dve vetrnici, ki skupaj zmoreta tri megavate, sončne elektrarne pa tudi ne morejo nadomestiti nuklearke, premoga in plina. Če se ozremo samo po naši soseščini, hitro ugotovimo, kako močno zaostajamo za sosedami. Medtem ko Hrvaška iz vetrnih elektrarn dobiva več kot 150 MW elektrike, da ne govorimo o drugih sosedah (Italija 9000 MW, Avstrija dobrih 3000 MW, Madžarska prek 300 MW), pri nas v nedogled razpravljamo o tem, kako bi vetrnice kazile podobo pokrajine, povzročale za zdravje škodljiv hrup, ogrožale ptice ...

Elektro Primorska še vedno namerava postaviti polje vetrnic s skupno močjo 28 MW na Volovji rebri. Gradbeno dovoljenje in okoljevarstveno soglasje so sicer že imeli, a se je v postopku pojavilo Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, in projekt so zamrznili. Res pa je tudi, da je tehnologija, načrtovana za Volovjo reber, medtem že precej zastarela. Zdaj je tehnologija prijaznejša do okolja, cene so nižje, izkoristek boljši.

Dileme drugega bloka Nek

Če bi dovolili gradnjo vetrnih, hidro- in sončnih elektrarn, bi lahko brez toplogrednih plinov proizvajali vsaj toliko energije, kot je potrebujemo, pravijo strokovnjaki. Ampak to se še nekaj časa ne bo zgodilo. Če se bo vlada odločila za gradnjo drugega bloka nuklearke v Krškem, kot je bilo pred kratkim mogoče razumeti premierja Marjana Šarca, bi morala najprej okrepiti vlaganje v infrastrukturo; predvsem za raziskave, izobraževanje in neodvisni nadzor nad varnostjo jedrskih objektov. V približno petih letih bi to pomagalo zagotoviti strokovno podporo odločitvi države o gradnji, izbiri investitorja in tehnologije. Priprave na gradnjo in gradnja bi nato potekale še približno 10 let, je povedal Iztok Tiselj z oddelka za reaktorsko tehniko na Institutu Jožef Stefan.

Slovenija bi se lahko pri gradnji novega bloka odločila za klasično jedrsko elektrarno, od 1 do 1,2 gigavata (GW), ki bi bila sicer večja od zdajšnje v Krškem (0,7 GW). Življenjska doba NEK se bo sicer čez štiri leta iztekla, a je že dogovorjeno, da jo bodo podaljšali do leta 2043. Polovična lastnica je Gen energija, druga polovica je v lasti Hepa, oba pa si prizadevata za dogovor o gradnji drugega bloka z močjo okoli 1200 megavatov. »Glede cene bi bilo v tem trenutku med velikimi reaktorji najbolje izbrati južnokorejsko, rusko, ali kitajsko tehnologijo. Tovrstne elektrarne se danes gradi v znanih časovnih okvirih in po dokaj predvidljivih cenah okoli pet milijard evrov,« je pojasnil Tiselj. Manj predvidljiva je po njegovem mnenju ameriška in francoska tehnologija. Tudi če bi se odločili za ameriško, pa bi opremo za elektrarno najverjetneje izdelovala in montirala podjetja iz Azije. »V ZDA že nekaj desetletij niso sposobni izdelati največjih kosov opreme za jedrske elektrarne, pri vodenju gradnje elektrarn v zasnovi podjetja Westinghouse, ki je gradilo obstoječi blok v Krškem, pa se zdi, da so podjetja iz Kitajske časovno in cenovno močno prehitela ameriška,« je dejal in dodal, da bodo v nekaj letih jedrske elektrarne enega GW ali več lahko dobavili le še Rusi, Kitajci in Korejci, morda še Francozi. »Če se odločimo za novo nuklearko, z odločitvijo o izbiri izvajalca sicer nima smisla hiteti. S prehitro odločitvijo si zvežemo roke pri pogajanju o ceni in tehnologiji. Vsekakor bi odločitev o izbiri tehnologije preložil na čas, ko bo sprejeta dovolj trdna odločitev za gradnjo,« je sklenil Tiselj.

Teš še vsaj do leta 2030

Medtem ko je lani trg sončnih elektrarn v EU zrasel za tretjino, največ v Nemčiji, kjer se je priključna moč povečala za kar 81 odstotkov, smo pri nas padali. Leta 2017 je bilo namreč priključene za 13,8 MW nove moči, lani pa zgolj 9,2 MW, s čimer smo se uvrstili šele na 19. mesto. Naše sončne elektrarne proizvedejo 0,294 Twh (teravatnih ur) elektrike, kar zadošča za letno porabo 73.500 gospodinjstev, v Nemčiji pa proizvedejo elektriko za 11,5 milijona gospodinjstev. Stane Merše z Instituta Jožef Stefan je ocenil, da bi pri nas s sončnimi elektrarnami na stavbah lahko zagotovili 20 TWh elektrike na leto (končna poraba elektrike v Sloveniji znaša med 13 in 14 TWh). Hidroelektrarne bi lahko zagotovile pet, vetrnice pa eno teravatno uro.

Teša pred letom 2030 gotovo ne bomo zaprli, je povedal direktor Elesa Aleksander Mervar, saj drugih možnosti ni, nobena tehnologija pa z novogradnjo ne bi preživela na trgu. »Zelo pomembno je, kako uspešni bomo pri gradnji hidroelektrarn. Paradoksalno je, ko isti krog oseb po eni strani zahteva ustavitev Teša, pospešeno investiranje v razpršene obnovljive vire energije, hkrati pa ne bi imeli hidroelektrarn na Muri, na srednji Savi, Soči. Če bi izkoristili preostali potencial na teh rekah, z manjšimi vodotoki vred, bi lahko proizvedli v povprečju še dodatne 2,9 teravatne ure elektrike na leto. Z narodnogospodarskega vidika so hidroelektrarne najbolj zaželene, saj praviloma velika večina investicijskih vložkov ostane v Sloveniji, z vidika obvladovanja omrežja pa so neprimerno boljše od enot, ki uporabljajo energijo vetra in sonca,« meni Mervar.

Slovenski osnutek najslabši

Članice EU morajo po uredbi o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov določiti desetletni nacionalni energetski in podnebni načrt za obdobje 2021–2030. Izmed 28 osnutkov nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, ki so jih morale članice EU do začetka leta poslati v Bruselj, je najslabše pripravljen prav slovenski, ugotavlja poročilo fundacije European Climate Foundation. Poslali smo nedodelan osnutek, ki je bil ocenjen najslabše (3,2 odstotne točke od 100) – manjka mu ambicioznosti in kredibilnosti ter jasna pot do ogljične nevtralnosti – zaveze, ki izhaja iz Pariškega sporazuma. Povprečna ocena članic EU znaša nekaj manj kot 30 odstotnih točk.

Vlada je prejšnji teden sprejela poročilo o procesu priprave nacionalnega energetskega in podnebnega načrta. Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek je pojasnila, da zamujajo s pripravo dokumenta, ki jim ga do konca leta verjetno ne bo uspelo poslati v Bruselj. Na novinarski konferenci je sicer zagotovila, da pospešeno delajo pripravo in izračune, saj je priprava tega načrta prioriteta vlade in pogoj za črpanje kohezijskih sredstev v novi večletni finančni perspektivi. Vlada po njenih besedah do konca decembra ne bo oblikovala dokončnega načrta, domneva, da bi to lahko storili v prvi polovici prihodnjega leta. Kje in kako bo Slovenija v prihodnje pridobivala električno energijo, bomo tako izvedeli, ko bo sprejet dolgoročnejši energetski koncept.