Porsche končno v Ivanovem muzeju

Najdragocenejši kos železniške kompozicije je lokomotiva, to je vagonček z dograjenim štiritaktnim bencinskim motorjem s 3,5 konjske moči, ki je prek verižnega prenosa poganjal kolesa. Motor je posebej za vleko vagončkov po feldbanu za potrebe avstro-ogrske vojske okrog leta 1915 skonstruiral avtomobilski inženir Ferdinand Porsche, takrat zaposlen v družbi Austro-Daimler.

»Približno tri leta sem poizvedoval za takšnim motorjem, nakar me je nanj opozoril lastnik muzeja motociklov na Vranskem Petja Grom. Imel ga je zbiralec v Dolomitih v Italiji in po dolgotrajnih pogajanjih je ta redki primerek z zamenjavo za druge starine pristal v mojem muzeju. Po dosegljivih podatkih je za zdaj znan le še en tak motor, ki ga hranijo v Porschejevem muzeju v Avstriji,« pravi zagnani zbiralec Ivan Rudolf, ki se je odločil, da tako kot preostalih več kot dva tisoč eksponatov, kolikor jih ima v muzeju, tudi tega ne bo obnavljal, marveč ga bo le konzerviral. Vagonček (z medosno razdaljo 60 centimetrov) pa je po naključju odkril na domačiji v Straži pri Cerknem.

Večji dvoosni vagonček je služil za vojaške transporte (hrana, krma za konje, municija, sanitetni pripomočki, vojaki, ranjenci), pri čemer so dva takšna vagončka pogosto povezali s platojem in nanj naložili tovor. S takim štiriosnim vagončkom so lahko prepeljali od ene tone do dveh ton in pol tovora, kar je bilo šestkrat več kot s terenskim vozilom. Manjši vagonček pa so uporabljali za prevoz gradbenega materiala pri gradnji ozkotirne proge.

Železniška kompozicija stoji na originalnih tračnicah s kretnico, pri čemer je na vsakem ležaju na osi vagončka oznaka K.u.K F.B. (kaiserlich-königlich Feldbahn oziroma cesarsko-kraljevska poljska železnica). Raziskovalcu ostalin prve svetovne vojne Ivanu Rudolfu je s pomočjo domačina Dejana Colje, Ludvika Poženela iz bližnjih Predgriž in sestre Anke Rudolf pred nekaj leti uspelo odkriti natančen potek 53 kilometrov dolge trase feldbana Dolenji Logatec–Kalce–Hotedršica–Godovič–Črni Vrh–Zadlog–Mala Lazna, ki je pozneje pri Godoviču dobil še odcep proti Idriji in Dolenji Trebuši.


Graditi so ga začeli takoj po padcu Goriškega mostišča v šesti soški bitki 15. avgusta 1916, da so z njim fronto povezali z zaledjem in omogočili oskrbovanje avstrijske vojske na Banjšicah in Trnovskem gozdu. Na ozkotirni progi, pri gradnji katere je poleg posebnih železničarskih oddelkov sodelovalo več kot 20.000 ruskih vojnih ujetnikov, je promet stekel 9. septembra 1916. Vagončke so najprej vlekli konji, ko pa je teh in krme zanje začelo primanjkovati, so v naslednjem letu vpeljali motorno vleko. Skupno je črnovrški feldban deloval dobro leto, do konca 12. soške bitke 27. oktobra 1917, ko se je avstrijska vojska premaknila naprej do Piave.


Po ukinitvi proge je v Zadlogu ostalo deset motornih vagončkov, ki jih je kovač Rudl skril, a ko so prišli Italijani, so zahtevali, da jim jih izroči, nakar so jih odpeljali v Italijo. Zato lahko domnevamo, da je motor, ki ga je vztrajni Ivan Rudolf pripeljal na Črnovrško planoto, morda prav eden od teh.