Porscheja bi nabavil za njivo ali gmajno (FOTO)
Ivan Jagodic iz Rupe je s traktorji preživel vse življenje, v svoji zbirki ima najraje majhnega italijanskega 4R/10.
Odpri galerijo
Kot šestletnega fantiča so ga nekega lepega dne posadili na traktor, ki je iz motorja oddajal dvotaktni ritem. Nekaj metrov se je danes 62-letni Ivan Jagodic peljal z njim po sosedovem dvorišču, nato pa s traktorji preživel vse življenje.
Odpre nam halo in razkaže svojo čredo traktorjev. Avstrijskega izvora so warsalowski, letnik 1960, s francoskim motorjem peugeot, ter modeli steyr, letniki 1948, 1950 in 1979. Pod streho ima še italijanskega sameja 4R/10, letnik 1950. »Takrat sta v tovarni delovala še njena ustanovitelja, brata Francesco in Eugenio Casani,« pove Ivan in nadaljuje: »Imam model IMT iz bivše Jugoslavije, letnik 1987, sledita novejša dva junaka MF iz Velike Britanije, letnik 1995, in deutz iz Nemčije, ki je star le eno leto. Ta ima ob sebi predhodnika, letnik 1960.« Zakaj je kupil novega, če jih je imel v garaži že osem voznih? »Češkega zetorja sem prodal in zamenjal za deutza, saj sem bil serviser prav za to vrsto traktorjev. Šel sem bolj na sodobno, da se lepše pelje v gozd na sečnjo, pa še veliko varnejši je kot prejšnji.«
Ivan Jagodic je bil večkrat na izpopolnjevanju v tovarni Same. Nekaj časa so mehanikom, ki so se prišli učit, pustili posneti fotodokumentacijo, nato pa so fotografiranje strogo prepovedali: »Krivi so bili Kitajci, ki so jim vsako malenkost poslikali in nato znanje na takšen način del po del prenašali v svoje tovarne, kjer so izdelovali traktorje, a za precej nižjo ceno.«
Najstarejšega steyrja je kupil v Žirovnici, Ivan pravi, da bo kakšnih deset let od takrat. »Temu tipu smo mehaniki rekli žaba. Ima motor, ki ima 30 konjskih moči, je pa primeren za polje. Prav na tem modelu sem se naučil voziti, ko sem bil še čisto majhen.« Ivan pravi, da se prenove traktorjev v celoti ne loteva, je pa tolikanj pazljiv, da vse njegove mašine kresnejo iz prve. »Traktorski motorji so pravzaprav neuničljivi, če se le malo bolj popazi na njih. Treba jih je pravilno in podrobno nastaviti ter jim poleg ustreznega goriva dodati prava maziva.« Povprašamo, kolikšne rezervoarje imajo njegove mašine, koliko popijejo, a skomigne: »Pojma nimam, v to se pa nisem preveč poglabljal. Zame osebno so pri traktorju najvažnejši dober krmilni mehanizem, zavore, menjalnik in hidravlika. Traktor je delovni stroj, ni kot avto. Zato ga je treba tudi tako vzdrževati.«
Nikoli ne reci nikoli je vodilo Jagodica, ki pravi, da bo morda še kdaj kupil katerega. »Zanimajo me starejši letniki, novega ne bom kupoval, saj imam novejšega deutza. Najbolj bi me veselilo, če bi dobil kakšnega porscheja.« Debelo ga pogledamo. »Seveda, v tej tovarni z zvenečim imenom so delali traktorje, le da so imeli proizvodnjo ločeno. Ja pa res zanimivo, da se je takšna tovarna odločila za izdelavo traktorjev, kdo bi si mislil, kajne? Saj ima tudi italijanski avtomobilski snob Lamborghini tovarno traktorjev. Nekateri avtomobilski velikani ne pozabijo preteklosti, tudi Mercedes jih dela.« Traktorskega porscheja bi Ivan zagotovo pripravil, kot se šika. »Najprej bi se generalno lotil motorja, ga popolnoma razstavil in nato nadaljeval okoli drugih vitalnih delov, ki so potrebni, da traktor dela kot švicarska ura.« Za konec doda: »V Sloveniji je najti izvrstne strokovnjake za traktorje. Nekoč ni bilo tako, danes pa ima lahko skoraj vsaka vas svojega mehanika. Je pa dejstvo, da je v novejših tipih veliko elektronike, zato mi, klasični mehaniki starejše generacije, z znanjem že precej zaostajamo.«
Vse kresnejo iz prve
Izučil se je za mehanika in šel v službo najprej v podjetje KŽK Kranj, potem je prestopil v kemično tovarno Exoterm, po osamosvojitvi je šel v zasebni sektor. Seveda je vijačil traktorje, kaj pa drugega. In ob tem užival, čeprav se na izlete z njimi ni vozil, raje je sedel v svojega strupeno rdečega audija, ki ima na grbi petnajst let, a je videti, kot da bi danes prišel s tekočega traku v Ingolstadtu. Hja, Ivan pač zna z mašinami, ki se napajajo z naftnimi oktani.Odpre nam halo in razkaže svojo čredo traktorjev. Avstrijskega izvora so warsalowski, letnik 1960, s francoskim motorjem peugeot, ter modeli steyr, letniki 1948, 1950 in 1979. Pod streho ima še italijanskega sameja 4R/10, letnik 1950. »Takrat sta v tovarni delovala še njena ustanovitelja, brata Francesco in Eugenio Casani,« pove Ivan in nadaljuje: »Imam model IMT iz bivše Jugoslavije, letnik 1987, sledita novejša dva junaka MF iz Velike Britanije, letnik 1995, in deutz iz Nemčije, ki je star le eno leto. Ta ima ob sebi predhodnika, letnik 1960.« Zakaj je kupil novega, če jih je imel v garaži že osem voznih? »Češkega zetorja sem prodal in zamenjal za deutza, saj sem bil serviser prav za to vrsto traktorjev. Šel sem bolj na sodobno, da se lepše pelje v gozd na sečnjo, pa še veliko varnejši je kot prejšnji.«
Ivan Jagodic je bil večkrat na izpopolnjevanju v tovarni Same. Nekaj časa so mehanikom, ki so se prišli učit, pustili posneti fotodokumentacijo, nato pa so fotografiranje strogo prepovedali: »Krivi so bili Kitajci, ki so jim vsako malenkost poslikali in nato znanje na takšen način del po del prenašali v svoje tovarne, kjer so izdelovali traktorje, a za precej nižjo ceno.«
Najstarejšega steyrja je kupil v Žirovnici, Ivan pravi, da bo kakšnih deset let od takrat. »Temu tipu smo mehaniki rekli žaba. Ima motor, ki ima 30 konjskih moči, je pa primeren za polje. Prav na tem modelu sem se naučil voziti, ko sem bil še čisto majhen.« Ivan pravi, da se prenove traktorjev v celoti ne loteva, je pa tolikanj pazljiv, da vse njegove mašine kresnejo iz prve. »Traktorski motorji so pravzaprav neuničljivi, če se le malo bolj popazi na njih. Treba jih je pravilno in podrobno nastaviti ter jim poleg ustreznega goriva dodati prava maziva.« Povprašamo, kolikšne rezervoarje imajo njegove mašine, koliko popijejo, a skomigne: »Pojma nimam, v to se pa nisem preveč poglabljal. Zame osebno so pri traktorju najvažnejši dober krmilni mehanizem, zavore, menjalnik in hidravlika. Traktor je delovni stroj, ni kot avto. Zato ga je treba tudi tako vzdrževati.«
Vaba za punce
S svojimi traktorji se najraje vozi po okolici. »Šel sem iz Kranja do Nomenja v bohinjski konec, kar je bila svojevrstna izkušnja. Tja sem se peljal z zetorjem, komajda je zmogel 30 km/h, tako da je pot kar trajala. Ampak to je še ena značilnost traktorjev: voznik mora biti potrpežljiv.« Spomni se parade traktorjev v Naklem pred dvema desetletjema: »Moj sin Matej, star je bil dvanajst let, je vozil sameja. Bil je tako vesel, ker sem mu zaupal, da me je nato nahecal in še celo popoldne vozil okoli punce.«Nikoli ne reci nikoli je vodilo Jagodica, ki pravi, da bo morda še kdaj kupil katerega. »Zanimajo me starejši letniki, novega ne bom kupoval, saj imam novejšega deutza. Najbolj bi me veselilo, če bi dobil kakšnega porscheja.« Debelo ga pogledamo. »Seveda, v tej tovarni z zvenečim imenom so delali traktorje, le da so imeli proizvodnjo ločeno. Ja pa res zanimivo, da se je takšna tovarna odločila za izdelavo traktorjev, kdo bi si mislil, kajne? Saj ima tudi italijanski avtomobilski snob Lamborghini tovarno traktorjev. Nekateri avtomobilski velikani ne pozabijo preteklosti, tudi Mercedes jih dela.« Traktorskega porscheja bi Ivan zagotovo pripravil, kot se šika. »Najprej bi se generalno lotil motorja, ga popolnoma razstavil in nato nadaljeval okoli drugih vitalnih delov, ki so potrebni, da traktor dela kot švicarska ura.« Za konec doda: »V Sloveniji je najti izvrstne strokovnjake za traktorje. Nekoč ni bilo tako, danes pa ima lahko skoraj vsaka vas svojega mehanika. Je pa dejstvo, da je v novejših tipih veliko elektronike, zato mi, klasični mehaniki starejše generacije, z znanjem že precej zaostajamo.«