Poslanec Levice nad poslanca NSi: Oprostite, to ni nič drugega kot najbolj vulgaren rasizem

Zakonu o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ, ki ga DZ obravnava danes, se obeta podpora. SDS in NSi ga sicer ne podpirata, a za njim stoji celotna koalicija. 

Skupnosti Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov si že več kot dve desetletji prizadevajo za priznanje statusa manjšin v Sloveniji in ureditev kulturnih pravic. 

Z zakonskimi rešitvami, pod katere sta prvopodpisana poslanec Levice Matej T. Vatovec in poslanka Svobode Sandra Gazinkovski, v vladni koaliciji stremijo k uresničevanju tistih kulturnih pravic, ki bodo pripadnikom narodnih skupnosti iz nekdanje SFRJ naposled omogočile, da v stalnem dialogu z državo ohranjajo svoje narodne, jezikovne in kulturne značilnosti. S tem Slovenija krepi spoštovanje človekovih pravic in zagotavlja enakopravno integriranost novih manjšin v slovensko družbo.

A že kmalu po začetku seje se je Vatovec obregnil ob poslanca Aleksandra Reberška, ki je predstavil stališče NSi. Očital mu je rasizem in populizem.

Kaj je povedal Aleksander Reberšek: Tukaj je Slovenija

»Pogosto imam občutek, da med Slovenci primanjkuje znanja o zgodovini naše države in z manj ponosa in ljubezni do domovine rastejo ob kulturi vsiljenih medijev. Zato ohranjajmo slovensko besedo in našo kulturo, ponosno zapojmo slovensko himno in izobesimo slovensko zastavo! Kajti, kdo bo dal veljavo našim državnim simbolom, če ne mi, Slovenci. Žal pa stoletne trude naših prednikov vlada Roberta Goloba uničuje in s tem uničuje tudi naš jezik in našo državo. Za nabiranje poceni političnih točk uničujete našo kulturo, naš jezik in naš narod.

Tukaj je Slovenija in tukaj se govori slovenski jezik. Vsak, ki pride živet k nam in delat, bi se moral naučiti slovenskega jezika, in to bi moral biti pogoj. Poleg tega pa bi tujci morali sprejeti našo kulturo in naše običaje. Zato smo v Novi Sloveniji predlagali amandmaje, in sicer črtanje vseh členov, ki so v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, prav tako pa predlagali, da mora ministrstvo za šolstvo financirati dodatne tečaje za slovenščino za otroke, ministrstvo za notranje zadeve pa mora dodatno financirati tečaje slovenskega jezika za odrasle.

V Novi Sloveniji smo vložili pobudo za referendum in zagotavljam vam, da tako kot pri drveh drva ne damo, tudi slovenščine ne damo oziroma, kot je dejal Igo Gruden: »Naj kdorkoli kdaj te vpraša, kdo živi na zemlji tej, vedi, zemlja ta je naša, tvoji dedi spijo v njej, zanjo bori se naprej.«

Ob Reberškove besede se je obregnil Vatovec:

»V uvodu sem že povedal, kaj so rešitve v zakonu, česa se pravzaprav ta zakon dotika. Namesto tega pa s strani kolegov iz Nove Slovenije poslušamo vse drugo. Poslušamo o učiteljih, ki se bodo morali učiti albansko, kako je tu Slovenija, kako se tu v bistvu govori slovensko in tako naprej.

Ta zakon o tem ne govori. Govori o tem, da se skladno – bom še enkrat posebej izpostavil, ker je pomembno – z osamosvojitvenimi dokumenti, z izjavo o dobrih nameri, ki jo je skupščina sprejela leta 1990, in s sporazumom političnih strank, pod katerega je podpisan tudi gospod Lojze Peterle, predstavnik Slovenskih krščanskih demokratov – mislim, da je pač to predhodnica Nove Slovenije –, kjer so se vsi zelo jasno zavezali, da bodo še posebej varovali tudi pripadnike drugih narodnosti, ki so takrat živeli na ozemlju Republike Slovenije, z ustrezno zaščito, seveda. In to danes počnemo.

Tako me žalosti, ko Nova Slovenija, ki se že desetletja skuša predstavljati kot sredinska stranka, na takšnih točkah pride v popolno skrajnost.

Gospod Reberšek je rekel, tukaj je Slovenija in tukaj se govori slovenski jezik. Poglejte, jaz prihajam iz Kopra, sem Primorec. Ko to rečete, se spomnim na napise v slovenskih šolah pod fašistično okupacijo, kjer je pisalo 'tukaj se govori samo italijansko'. To, da ljudje, ki živijo v Sloveniji, se morajo naučiti oziroma morajo prevzeti običaje in kulturo, je v sodobni državi 21. stoletja skregano z vsemi temelji človekovih pravic. Vsak človek na tem svetu ima pravico, da izraža svojo narodno pripadnost s svojo kulturo in svojo identiteto. Vi pa bi to jemali praktično vsem. Ob tem, da se pogovarjamo o ljudeh, ki so prišli zgradit to skupno državo po vojni, po letu 1945, in o drugi, tretji, četrti tudi že generaciji, ki so v bistvu Slovenci, so naši sodržavljani, naše sodržavljanke, še enkrat, naši sošolci, sodelavci, prijatelji, znanci, tudi družinski člani. In vi jim – kaj? – odrekate neko osnovno stvar, kot so kulturne pravice.

Oprostite, to ni nič drugega kot najbolj vulgaren rasizem in v tem trenutku tudi najbolj nevaren populizem, ki je očitno spodbujen samo z neko kampanjo za evropske volitve. Rekli ste, da moramo poslanci braniti slovenski jezik – seveda, absolutno, v vsakem trenutku.

V proceduri imamo zakon o javni rabi slovenščine. Jaz upam, da ga boste v Novi Sloveniji podprli brez zadržkov. Predlagalo ga je ministrstvo za kulturo. Ampak jaz bi si res želel, da v tej razpravi danes ne zapadamo v, seveda, itak, stran od same vsebine zakona, ker to, kar smo poslušali v stališču NSi, to ni, in da predvsem ne zapadamo kot državni zbor v neke take pritlehne in škodljivo populistične retorike, ki napadajo drugačnost. Mislim, da si tega kot državni zbor ne bi smeli dovoliti.«