Poslednje ure Maksimilijana Mehiškega

Sprva je še razmišljal, da bi se umaknil, a je nato v imenu časti, k čemur ga je spodbujala tudi mati, in v upanju, da bo le dočakal vojake in orožje iz Francije, Avstrije in Šarlotine Belgije, sklenil vztrajati. Februarja 1867 se je po porazu v spopadu s premočnimi republikanci, ki so jih podprle tudi ZDA, utrdil v mestu Queretaro Arteaga. Oblegovalce je zavračal do 15. maja, ko jim je neki polkovnik odprl vrata, da so vdrli v mesto. Maksimilijan se je z najzvestejšimi privrženci še poskusil prebiti, vendar so ga skupaj z dvema generaloma zajeli in zaprli.

Smrtna obsodba

Vsi trije so bili pred vojaškim sodiščem obsojeni na smrt z ustrelitvijo. Za pomilostitev se je zavzel velik del evropske aristokracije, med uglednimi posamezniki tudi pisatelj Victor Hugo in italijanski revolucionar Giuseppe Garibaldi, vendar so v Mehiki ostali neizprosni. Evropi so hoteli pokazati, da nočejo njenega vmešavanja.


Po obsodbi je Maksimilijanu ostalo le malo upanja. Pa še to je skopnelo, ko je v celico v kapucinskem samostanu, kjer je bil zaprt, vstopil pruski veleposlanik, ki se je ponudil za posrednika, z novico: »Ni mi uspelo, vaša milost!« Na vprašanje: »Kdaj?« je diplomat kratko odvrnil: »Jutri!«

Ponoči pred izvršitvijo obsodbe je Maksimilijan najprej napisal tri poslovilna pisma.
V prvo, materi, je položil dva prstana – poročnega in s sveto podobo. Drugo pismo je naslovil na brata cesarja, v tretjem pa se je privržencem in vojakom, ki so v največji stiski ostali z njim, zahvalil za zvestobo. Njegov osebni zdravnik je pisma odposlal v Evropo, kamor so z ladjo prispela čez nekaj tednov.

Slabi strelci

Ob štirih zjutraj je Maksimilijan šel k maši in se spovedal. Ko so ga sončnega jutra 19. junija 1867 pripeljali na prosto, je po izpovedi prič dejal: »Nisem si mogel izprositi boljšega dne za smrt.« Nato so ga odvedli na grič v bližini Querétara, kjer je, kakor je bilo tedaj v navadi, stopil pred vojake strelskega voda. Vsakemu je dal zlatnik, rekoč, da naj opravi svojo dolžnost in dobro meri. Nato je, kot so še poročali, izrekel poslovilne besede: »Naj bo moja prelita kri tej deželi v blagoslov!«
V tem trenutku naj bi se oglasil tudi napev pesmi La Paloma, Golobica, ki je bila Maksimilijanu pri srcu še iz let, ko se je šolal za mornariškega častnika. Še preden je napev izzvenel, je poveljujoči mehiški častnik zamahnil s sabljo in razlegli so se streli. Toda vojaki kljub nagradi, ki so jo prejeli, niso natančno merili. Generala ob Maksimilijanu sta bila ubita, on pa le ranjen. Ena od krogel ga je zadela v obraz – čeprav je strelcem naročil, naj merijo v srce, ne v glavo, da ga bodo svojci lahko prepoznali. V španščini naj bi še zagrgral: »Hombre!«, nakar ga je milostni strel rešil trpljenja*.

* O tovrstnih dogodkih nastanejo po spominu in pripovedovanju prič različni zapisi, ki žrtve prikažejo praviloma pristransko ter z dodajanjem ali prikrojevanjem dejstev poveličujejo njihov pogum in plemenitost ter obenem prikrivajo morebitno odgovornost oziroma krivdo. Likovne, literarne, filmske in druge poznejše upodobitve sčasoma še bolj zabrišejo mejo med resnico in mitom, stvarnostjo in fikcijo. Kljub vprašljivi verodostojnosti so kot avtentična pričevanja vredna upoštevanja.