SLOVENSKI VIOLINIST
Poslovil se je nagrajenec Prešernovega sklada
O njegovem pomembnem prispevku k slovenski glasbi in obsežnem repertoarju priča antologija s petimi albumi, ki jo je ob glasbenikovem 80. rojstnem dnevu izdala založba ZKP RTV Slovenija.
Odpri galerijo
Simbolična fotografija. FOTO: Jure Eržen/Delo
LJUBLJANA – V 81. letu starosti je umrl eden najbolj cenjenih slovenskih violinistov in dolgoletni glasbeni pedagog na Akademiji za glasbo v Ljubljani Dejan Bravničar, poročajo mediji. Za svoje glasbeno in pedagoško delo je bil večkrat nagrajen, za svoje poustvarjalno delo je leta 1963 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Kot je v torek poročalo Delo, so vest o njegovi smrti sporočili iz družine, potrdili so jo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je Bravničar deloval kot dolgoletni pedagog.
Rodil se je leta 1937 v Ljubljani, v glasbeni družini. Na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani je študiral violino pri Franu Staniču, šolanje je nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1957 pri Karlu Ruplu. Po diplomi je študij nadaljeval na konservatoriju Petra Iljiča Čajkovskega v Moskvi pri Davidu Ojstrahu in v Rimu pri sloviti violinistki Pini Carmirelli.
Kot izrazit violinski talent, koncertant in komorni glasbenik, "Wunderkind", je začel nastopati že zelo zgodaj, v rani mladosti, študentskih letih, in se kmalu uvrstil med najvidnejše slovenske soliste. Sprva se je ukvarjal samo s koncertiranjem, kot svobodni umetnik. V tem času je igral v Veliki Britaniji, Avstriji, Bolgariji, Franciji, Italiji, na Madžarskem, Nizozemskem, nekdanji Sovjetski zvezi, Švici in drugod.
Publikacija 100 slovenskih glasbenikov med drugim navaja, da je sodeloval z mnogimi slovenskimi in tujimi dirigenti, kot so Paul Kletzki, Kurt Sanderling, Carlo Zecchi, Kiril Kondrašin, Jean Martinon in Riccardo Muti. Od leta 1967 se je poklicno ukvarjal s pedagoškim violinskim delom na ljubljanski Akademiji za glasbo. Osem let je bil tudi dekan te ustanove.
Poleg nastopov v velikih kulturnih središčih je veliko koncertiral tudi po Sloveniji. Za Bravničarjeve interpretacije je značilna muzikalna jedrnatost z velikim smislom za logično fraziranje in gradnjo forme. Poleg pomembnih del iz svetovne violinske literature je izvedel vrsto slovenskih in jugoslovanskih skladb. Zlasti se je uveljavil kot interpret skladb svojega očeta, skladatelja Matije Bravničarja.
O njegovem pomembnem prispevku k slovenski glasbi in obsežnem repertoarju priča antologija s petimi albumi, ki jo je ob glasbenikovem 80. rojstnem dnevu izdala založba ZKP RTV Slovenija. Razgrinja razkošno glasbeno krajino solističnih, komornih in koncertno-simfoničnih del od Bacha in Mozarta prek najbolj priljubljenih koncertov Mendelssohna, Beethovna, Čajkovskega, Brahmsa in Sibeliusa do Bartoka, Ravela in Stravinskega.
Paleta skrbno restavriranih posnetkov z antologije, ki jih hrani arhiv Radia Slovenija, sega od leta 1964 do leta 1999. Po besedah Boruta Smrekarja, avtorja strokovnega besedila na ploščah, antologija kot sijajen umetnikov portret obenem služi za boljše razumevanje slovenske glasbene kulture in odslikava tudi tedanji slovenski poustvarjalni čas.
Kot je v torek poročalo Delo, so vest o njegovi smrti sporočili iz družine, potrdili so jo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je Bravničar deloval kot dolgoletni pedagog.
Rodil se je leta 1937 v Ljubljani, v glasbeni družini. Na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani je študiral violino pri Franu Staniču, šolanje je nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1957 pri Karlu Ruplu. Po diplomi je študij nadaljeval na konservatoriju Petra Iljiča Čajkovskega v Moskvi pri Davidu Ojstrahu in v Rimu pri sloviti violinistki Pini Carmirelli.
Kot izrazit violinski talent, koncertant in komorni glasbenik, "Wunderkind", je začel nastopati že zelo zgodaj, v rani mladosti, študentskih letih, in se kmalu uvrstil med najvidnejše slovenske soliste. Sprva se je ukvarjal samo s koncertiranjem, kot svobodni umetnik. V tem času je igral v Veliki Britaniji, Avstriji, Bolgariji, Franciji, Italiji, na Madžarskem, Nizozemskem, nekdanji Sovjetski zvezi, Švici in drugod.
Publikacija 100 slovenskih glasbenikov med drugim navaja, da je sodeloval z mnogimi slovenskimi in tujimi dirigenti, kot so Paul Kletzki, Kurt Sanderling, Carlo Zecchi, Kiril Kondrašin, Jean Martinon in Riccardo Muti. Od leta 1967 se je poklicno ukvarjal s pedagoškim violinskim delom na ljubljanski Akademiji za glasbo. Osem let je bil tudi dekan te ustanove.
Poleg nastopov v velikih kulturnih središčih je veliko koncertiral tudi po Sloveniji. Za Bravničarjeve interpretacije je značilna muzikalna jedrnatost z velikim smislom za logično fraziranje in gradnjo forme. Poleg pomembnih del iz svetovne violinske literature je izvedel vrsto slovenskih in jugoslovanskih skladb. Zlasti se je uveljavil kot interpret skladb svojega očeta, skladatelja Matije Bravničarja.
O njegovem pomembnem prispevku k slovenski glasbi in obsežnem repertoarju priča antologija s petimi albumi, ki jo je ob glasbenikovem 80. rojstnem dnevu izdala založba ZKP RTV Slovenija. Razgrinja razkošno glasbeno krajino solističnih, komornih in koncertno-simfoničnih del od Bacha in Mozarta prek najbolj priljubljenih koncertov Mendelssohna, Beethovna, Čajkovskega, Brahmsa in Sibeliusa do Bartoka, Ravela in Stravinskega.
Paleta skrbno restavriranih posnetkov z antologije, ki jih hrani arhiv Radia Slovenija, sega od leta 1964 do leta 1999. Po besedah Boruta Smrekarja, avtorja strokovnega besedila na ploščah, antologija kot sijajen umetnikov portret obenem služi za boljše razumevanje slovenske glasbene kulture in odslikava tudi tedanji slovenski poustvarjalni čas.
