Poslovil se je velik športnik in človek, priznani športni novinar
Kot je iz Dobrovnika sporočila njegova družina, je včeraj, prvi delovni dan v letošnjem juniju, po daljšem boju z boleznijo v murskosoboški bolnišnici v Rakičanu v 73. letu življenja preminil še en velik človek. Poslovil se je velik športnik in človek, predvsem pa priznani športni novinar, ki je slovenski in pomurski šport, zlasti nogomet, ponesel daleč po svetu, Franc Bobovec - Bobi. Ljubeči Gabikin mož, Petrin in Robertov oče, zlasti dedek (Stella Luna, Žan Luka in Izabela), se je rodil 5. julija 1951, strast do tega poklica pa je podedoval od očeta, prav tako športnega navdušenca in novinarja. Njegovi članki in fotografije so bili objavljeni v tako rekoč vseh slovenskih medijih, velik pečat pa je pustil zlasti pri hrvaških Sportskih novostih, ki so nekoč bile edini slovenski športni dnevnik. Do zadnjega, ko se je boril za življenje, je bil tudi eden največjih zbirateljev dresov, značk, šalov, kap, fotografij, vstopnic in vsega, kar je povezano s slovenskim, evropskim in svetovnim nogometom, a tudi drugimi športi. Ker je vse o športu, zlasti nogometu, imel v mezincu, je bil Bobi dolga desetletja nekakšna živa enciklopedija, današnji stric Google. S Ferijem, kot so ga mnogi imenovali, so odšli tudi dragoceni spomini. Njegovemu peresu, ki ga je imel raje od današnje računalniške tehnologije, je zmanjkalo črnila, vendar bodo besede, prelite na papir, in ljubezen do družine, prijateljev, športa in nogometa živeli večno, še posebno v prekmurskih in slovenskih nogometnih krogih.
Čeprav se je tudi sam velik del življenja ukvarjal s pisano besedo, smo o Bobiju pisali tako slovenski kot tuji mediji. Ne gre prezreti, da je ob 100-letnici NK Nafta napisal tekst za klubsko himno, ki jo je uglasbil Halicanum in je postala prava uspešnica.
Bobi kot aktivni športnik
Tri sezone je igral za Nafto, ko pa se je odločil za športno novinarstvo, je ostal aktiven v malem nogometu, saj ne bi bilo etično, če bi poročal tudi o sebi. Bil je dobrih deset let kapetan v registriranem klubu malega nogometa FIST Lendava, kjer so igrali naftaši, tehnično podkovani so želi uspehe doma in na tujem. Začelo se je leta 1973, ko so zaradi obvladanja madžarskega jezika po naključju dobili priložnost, da predstavljajo Jugoslavijo na svetovnem srečanju mladih na Madžarskem, kjer so prišli do finala in izločili tri prvoligaše! Nič več jih ni ločilo in igrali so skupaj več kot deset let! V mladih letih je aktivno igral tudi namizni tenis; kasneje le rekreativno, in ker sta oba z ženo Gabi uživala v tem športu, sta se še bolj zbližala. Celo na morje nista odpotovala brez loparčkov! Pozneje, ko se je že upokojil, pa je rad obujal spomine in največ pozornosti posvečal vnukom. Tu pa je bila še hišna sreča, psiček Medo, ki je žongliral z žogo kot Maradona in je prav spadal v to ugledno družino.
