Poštni žig utegne pokopati znamke

Filateliste po svetu je pred nekaj tedni presenetila novica, da je pošta Islandije ukinila filatelistično enoto. Ali to pomeni, da bodo na Islandiji znamke izginile? Ob tem se upravičeno lahko vprašamo, ali jih bodo sčasoma prenehale izdajati še druge pošte in ali bomo tudi Slovenci ostali brez znamk. Že danes v nabiralnik le še redko dobimo pošto z znamko, na večini je na njenem mestu napis Poštnina plačana pri pošti z dopisom poštne številke, kjer je bilo to storjeno.


»Znamka se tako rekoč lepi samo še na razglednice in priznajmo si, da če taka pošta prihaja iz daljnih krajev ter ne glede na to, kakšen odnos imamo do znamk, motivi na njih vedno pritegnejo našo pozornost. A razglednic v času digitalnih komunikacij in še zlasti selfiejev dobivamo oziroma jih pošiljamo vedno manj,« pravi Mitja Jančar iz Filatelistično-numizmatičnega društva Hippokampos Piran.

Znamke s piransko soljo

Naš sogovornik je zaslužen za pred šestimi leti predstavljeno svetovno slovensko filatelistično novost, za znamke sipe, karete, črnike in ciplja, ki so posute s piransko soljo. To se lahko na znamkah, ki jih je oblikoval Matjaž Učakar, zazna na otip in z jezikom. »Znamke niso samo promocija slovenske zgodovine, slovenske pokrajine, slovenske kulture in slovenskih ljudi, ampak prav tako izložbeno okno naših idej ter tega, kaj smo na primer tudi filatelisti sposobni narediti,« pravi Jančar.

»Mladi se danes ukvarjajo z mobilnimi telefoni, tablicami in nešteto stvarmi na spletu, tako da jih sedenje pred albumi z znamkami kot še marsikaj drugega, ob čemer smo rasli mi, ne pritegne več. Ta hobi je predvsem zanimiv za starejše, a to, da filatelija nima podmladka, se govori že vrsto let. Vedno ga je imela. Tako se še vedno najde mlad človek, ki na primer na podstrešju najde dedkov ali očetov album in se zgodba razvija naprej,« je prepričan Jančar, ki dodaja, da je problem filatelije tudi drugje.

Vse višji stroški

Znamke morajo biti za zbiratelje zanimive in sporočilne, zato je težava tudi v tem, da pošte izdajajo take, ki jih ne zanimajo. »Seveda bo še huje, če jih sploh ne bodo izdajale. Njihove naklade padajo in zaradi fiksnih stroškov prinašajo vse manj dobička, tako bo pošta prej ali slej ugotovila, da se ji jih ne izplača tiskati. Tu so še osebne znamke, s katerimi lahko vsakdo zaznamuje svoje življenjske dogodke, pa naj gre za rojstvo, rojstni dan ali poroko. Podjetja lahko z njimi promovirajo poslovne dogodke, storitve, izdelke ali obletnice. Tiskajo se v manjših nakladah, naročnik pa pošti plača stroške. Z njimi tudi filatelisti v svojem kraju opozorimo na kako posebnost iz okolja, zgodovinski dogodek ali kaj podobnega in promoviramo kraj, za kar pošta ni tako zainteresirana. Je pa to vezano na denar, ki ga društva oziroma filatelisti težko zberemo, saj so stroški še vedno visoki, tako da se tega naveličamo,« pove.

Piranski filatelisti so močno vpeti v življenje in zgodovino Pirana; marsikatero izdajo opremijo z znamko, na kateri je motiv piranske batane, in če dobijo sponzorja, pripravijo osebne znamke. V zadnjih letih so jih pripravili več kot deset, na njih so na primer ladja Rex in vrsta rib iz našega morja. Ker je to ceneje, filatelisti opozarjajo na pomembne dogodke s priložnostnimi žigi, s katerimi požigosajo kuverte ali dopisnice. Tudi ti se ohranjajo v zbirkah in pojavljajo na razstavah kot znamke in so mnogo najcenejši.

Žig kot ilustracija

»Mnogi se zadovoljijo z vlaganjem znamk v albume. To danes ni več tako privlačno kot nekoč, ko si na znamkah iskal napake, štel zobce, preverjal papir, lepilo. Tiskarji so tako izpopolnili postopek tiskanja, da so napake redke. Nekaj več veselja imamo s potovano pošto, sploh če je na pismu znamka žigosana s priložnostnim žigom, kjer je poleg obveznega datuma in navedbe poštnega urada še ilustracija, ki tematsko dopolni opredelitev namena priprave žiga. Ker se pisma, požigosana s priložnostnim žigom, ohranjajo v zbirkah, bodo tudi po sto letih vedeli, da je bila leta 1921 v Portorožu konferenca držav naslednic avstro-ogrskega cesarstva, da je bilo tu veliko šahovskih turnirjev, da so padalci skakali v morje in še kaj. Samo naše društvo je od ustanovitve leta 1980 do danes pripravilo 114 izdaj priložnostnih žigov.«


Kdo je vedel za bitko pri Savudriji, za pobratenje Pirana z Rovinjem, za pomorsko bitko pred Piranom med Veliko Britanijo in Francijo? S piranskim muzejem podvodnih dejavnosti se pogovarjajo za priložnostni žig ob 10-letnici njihovega delovanja, da bo šla informacija o tem v svet, Jančar ne skriva veselja, da so 2. septembra izdali priložnostni žig na ovojnici s kratkim tekstom, s čimer so spomnili na dogodek izpred 640 let. Skoraj nihče ne ve, da so takrat Pirančani izza svojega mestnega obzidja s topovi streljali na ladjevje sovražnih Genovčanov.

»Ko smo v istrskem almanahu iz leta 1864 našli zapis, da so 2. septembra 1379 Pirančani izza obzidja svojega mesta s kamnitimi kroglami obstreljevali s topovi na smodnik genovsko floto, si nismo mogli kaj, da ne bi opozorili na ta že zdavnaj pozabljeni dogodek. Genovčani pod vodstvom Pietra Doria iz znane družine, ki je dala veliko dobrih pomorščakov, niso prihajali z dobrimi nameni, saj so manj kot mesec prej napadli Umag in zažgali njegovo okolico ter se potem usmerili proti Benetkam. Pluli so mimo Pirana, ki pa je bil takrat na strani Benetk – vdanost so jim izrekli leta 1283 in jo zvesto izkazovali skozi skoraj 500-letno beneško obdobje.«