Poštno kočijo uvedla Marija Terezija

Letos se je zaradi epidemije koronavirusa veliko počitnikovalo doma. Po odzivih sodeč ima Slovenija res kaj ponuditi, tudi skrite kotičke, za katere sploh nismo vedeli ali pa se nanje nismo ozirali. Eden takih biserov je Muzej pošte in telekomunikacij v polhograjski graščini.

Gre za enega tistih miniaturnih muzejev, ki ne pustijo ravnodušnega še tako zahtevnega prišleka. Danes ne razmišljamo več vsak dan o pošti, saj tja ne hodimo več telefonirat, namesto pisem in telegramov imamo na voljo elektronsko pošto, včasih pošljemo ali prejmemo kakšen paket. A nekdaj ni bilo tako, vse skupaj se je začelo peš, s konji in kočijami, prispelo pismo brata iz Amerike pa je bil dogodek.

V Muzeju pošte in telekomunikacij, ki je dislocirana enota Tehniškega muzeja Slovenije (TMS), na komaj 150 kvadratnih metrih spremljamo začetke pošte, ki jo je pravzaprav ustanovila cesarica Marija Terezija, ko je ukazala organizirati poštno kočijo diližanso od Dunaja do cesarskega pristanišča Trst. Za slabih 500 kilometrov dolgo pot je ta z iskrimi konji – kopitljači in kočijaži so se menjali na postajah – potrebovala natanko pet dni. Danes se lahko zgodi, da razglednica z Dunaja domov potuje prav tako dolgo ali še dlje, morda pa se tudi izgubi.

Kustosinja Ajda Kozjek nam je povedala, da sta v osmih razstavnih sobah gradu na ogled zbirki Zgodovina pošte in (Tele)komunikacije včeraj, danes, jutri, zraven pa so pripravili t. i. Živin kotiček, ki je namenjen najmlajšim obiskovalcem. Hkrati imajo na voljo večji prostor, kjer vsako leto pripravijo občasne razstave: »Lani smo imeli ob 30-letnici ustanovitve Mobitela razstavo o podjetju, prvih mobilnih telefonih. Letos za 4. oktober prav tako ob 30-letnici pripravljamo razstavo Tom telefon za otroke in mladostnike.«
Muzej je lani obiskalo nekaj manj kot 7000 ljudi, letos je zaradi koronavirusa seveda drugače. »Poleti nas je obiskalo več ljudi kot v prejšnjih letih, tako družin kot posameznikov, ki jih zanima zgodovina pošte,« pove Kozjekova.

Sprehod po muzeju nam pričara pristen svet paketov in pisem, poštarjev, ki se jih še spominjamo, kako so se z velikimi usnjenimi torbami pripeljali na motorju pred hišo in zažvižgali. Takrat smo otroci tekli in v en glas vpili: »Maš kaj za nas, maš kaj za nas ...«
Med drugim imajo razstavljen lepo ohranjen poštni rog, lutko poštnega kočijaža in Morsejev teleprinter.


Kot poudarja Kozjekova, je muzej poln interaktivnih vsebin, saj lahko na vodenem ogledu poskusimo, kako delujejo nekatere naprave, denimo avtomatska telefonska centrala. Posebno zanimive so črno-bele fotografije iz osemdesetih, denimo posnetek poštnih delavk v sortirnici pisem pred prazniki leta 1980 v Mariboru. Ena bolj ikoničnih je zimska fotografija treh poštarjev iz Pesnice iz sedemdesetih let. Muzej je poln pristnih rekvizitov, denimo poštni urad izpred sto let pa leseni voz za prevažanje paketov.
Kozjekova pove, da so muzej pred epidemijo obiskovale šolske skupine iz vse Slovenije. »Mladi, internetna generacija, se pogosto čudijo, kako je pošta sploh delovala, kako dolgo je trajalo, da je prispelo pismo. Hkrati nas obiskujejo družine, pogosto tudi stari, nekdanji uslužbenci, ki nam včasih zaupajo svojo izkušnjo.«