Potep po ravnini med Vodicami in Mengšem
Ljubljanska kotlina vabi k raziskovanju, med katerim lahko naletimo na prave bisere kulturne krajine; velja obiskati Šinkov bajer in iskati sledi Šinkovega turna.
Odpri galerijo
Bajer je idealen za enodnevni izlet.
V tisočletjih svojega toka po Gorenjski je Sava z naplavinami nasula širno Ljubljansko kotlino, kjer se le tu in tam dvigujejo posamezni manjši vrhovi. Rodovitna ravnica je vabila k naselitvi, vsepovsod najdemo posamezne vasi. Nekatere so postale že prava mesta kot, denimo, Vodice in Mengeš, spet druge so ostale manjše naselbine. Med temi vasmi se vije vrsta lokalnih cest, ki so kot nalašč za kolesarjenje. Tokrat se podajmo v kulturno krajino med Vodicami in Mengšem.
Pokrajina je bila naseljena že v srednjem veku in je od takrat temeljito spremenila svojo podobo. Neskončne gozdove je zamenjal razgiban kolaž vasi, njiv, travnikov in gozdov. Naselitev je skozi stoletje obvladovalo plemstvo, ki je imelo sedež na gradu Šinkov turn v bližini vasi Selo. Prvi fevdalci tega območja so bili vitezi rodbine Schenk, po katerih je grad dobil ime. Skozi stoletja je šel iz rok v roke, na koncu pa je bil v lasti družine Lazarini s sedežem v bližnjem Smledniku. Med drugo svetovno vojno so se stvari pošteno zapletle.
Nekaj članov družine, ki je simpatizirala z Nemci, so partizani pobili, drugi so zbežali v tujino. Lazarinijeva graščina v Smledniku se je ohranila, Šinkov turn pa je bil 17. decembra 1943 požgan. Ruševine so lokalni prebivalci porabili za izgradnjo hiš, od 800 let starega gradu v obliki nepravilnega trikotnika z arkadnim dvoriščem ni ostalo prav nič. Ohranila se je le bližnja cerkev device Marije, na mestu nekdanjega gradu pa stoji novogradnja.
Kljub rodovitni pokrajini življenje v teh krajih nikdar ni bilo preprosto. Za preživetje je bilo treba izkoristiti prav vse, med temi viri sta bili pridobivanje ilovice in žganje opeke. Na mestu današnjega Šinkovega bajerja so bile najdene velike zaloge ilovice in skozi celotno 19. stoletje je tu stal pravi industrijski obrat. A pred dobrim stoletjem so bile zaloge ilovice izčrpane, izdelava opeke je postala nerentabilna in kopanje ilovice se je končalo. Talna voda je delovišče zalila, tam je danes bajer; leži pod pobočjem bližnjega griča sredi precej velikega gozda. Pravzaprav je pogled nanj precejšne presenečenje. Jezero je namreč kar veliko, ima obliko kaplje in je dolgo okoli osemsto metrov, na najširši točki pa ima okoli dvesto metrov premera.
Danes je jezerce priljubljena turistična točka. Zavzeli so ga ribiči, saj so vanj vložili vrsto mirnovodnih rib, priljubljeno je za piknike, obenem pa je mogoče od jezera po gozdnih poteh prek Dobena priti na Rašico.
Cerkev je še tu, gradu ni več. FOTOGRAFIJE: Janez Mihovec
Pokrajina je bila naseljena že v srednjem veku in je od takrat temeljito spremenila svojo podobo. Neskončne gozdove je zamenjal razgiban kolaž vasi, njiv, travnikov in gozdov. Naselitev je skozi stoletje obvladovalo plemstvo, ki je imelo sedež na gradu Šinkov turn v bližini vasi Selo. Prvi fevdalci tega območja so bili vitezi rodbine Schenk, po katerih je grad dobil ime. Skozi stoletja je šel iz rok v roke, na koncu pa je bil v lasti družine Lazarini s sedežem v bližnjem Smledniku. Med drugo svetovno vojno so se stvari pošteno zapletle.
Nekaj članov družine, ki je simpatizirala z Nemci, so partizani pobili, drugi so zbežali v tujino. Lazarinijeva graščina v Smledniku se je ohranila, Šinkov turn pa je bil 17. decembra 1943 požgan. Ruševine so lokalni prebivalci porabili za izgradnjo hiš, od 800 let starega gradu v obliki nepravilnega trikotnika z arkadnim dvoriščem ni ostalo prav nič. Ohranila se je le bližnja cerkev device Marije, na mestu nekdanjega gradu pa stoji novogradnja.
Jezero, ki ima obliko kaplje, je priljubljena turistična točka.
Kljub rodovitni pokrajini življenje v teh krajih nikdar ni bilo preprosto. Za preživetje je bilo treba izkoristiti prav vse, med temi viri sta bili pridobivanje ilovice in žganje opeke. Na mestu današnjega Šinkovega bajerja so bile najdene velike zaloge ilovice in skozi celotno 19. stoletje je tu stal pravi industrijski obrat. A pred dobrim stoletjem so bile zaloge ilovice izčrpane, izdelava opeke je postala nerentabilna in kopanje ilovice se je končalo. Talna voda je delovišče zalila, tam je danes bajer; leži pod pobočjem bližnjega griča sredi precej velikega gozda. Pravzaprav je pogled nanj precejšne presenečenje. Jezero je namreč kar veliko, ima obliko kaplje in je dolgo okoli osemsto metrov, na najširši točki pa ima okoli dvesto metrov premera.
800 metrov je dolg bajer.
Danes je jezerce priljubljena turistična točka. Zavzeli so ga ribiči, saj so vanj vložili vrsto mirnovodnih rib, priljubljeno je za piknike, obenem pa je mogoče od jezera po gozdnih poteh prek Dobena priti na Rašico.
