Potice pekli tudi moški in otroci. Kar tri potice so bile popolne (FOTO)
V prazničnem decembru bo v naših domovih znova dišalo po sladkih dobrotah, tudi po potici, naši zaščiteni tradicionalni sladici, recept za katero se prenaša iz roda v rod in ki ne sme manjkati na naši mizi ob nobenem prazniku.
Minuli konec tedna je prav po poticah dišalo tudi v Šentjerneju, kjer so zagnane članice Društva kmetic Šentjernej v sodelovanju z Zvezo kmetic Slovenije in Kmetijsko-gozdarskim zavodom Novo mesto pripravile že 8. regijsko ocenjevanje potic. V oceno so jih dobile rekordnih 79, spekli so jih tudi štirje moški. A niso je pekli le na Dolenjskem, temveč na različnih koncih države.
»Ena je na naslov ocenjevalne komisije iz Tuhinjske doline prišla celo po pošti. Potico sta pekli kar dve vrtčevski skupini, pa varovanci doma starejših občanov Trebnje, precej je bilo tudi navez mama-hči in vnukinja-babica,« je bila zadovoljna predsednica šentjernejskih kmetic Danijela Pavlič.
Seveda je bilo največ orehovih, kokosovih in pehtranovih ter drugih potic s sladkimi nadevi, na primer korenčkova, potica z bučnimi semeni, pehtranova s kruhovim nadevom, lešnikova, rozinova, rožičeva, čokoladna, kostanjeva, pa kostanjeva z grozdjem, mrzla potica, potica z rožiči in suhimi figami. Slane so bile z ocvirki, čemažem in česnova brez glutena, ena potica je bila iz ajdove moke.
Naj besede tradicija, dediščina, spomin ostanejo žive in naj se res prenašajo iz roda v rod.
Tri superzlate
Kar tri potice so bile popolne, dosegle so prav vse možne točke in si prislužile superzlato priznanje. Popolno orehovo je spekla Marica Zupančič iz Žužemberka, ki se podelitve žal ni udeležila. Vse točke je za pehtranovo potico dobila članica Društva kmetic Šentjernej Tanja Luzar, zelo zanimiva in ocenjevalni komisiji izjemno všečna pa je bila tudi orehova potica brez glutena in laktoze, ki jo je spekla dolgoletna članica Društva kmetic Šentjernej Jožica Premru.
Slednja je še kako vešča peke sladic, a ker ima sama nekaj zdravstvenih omejitev, izogibati se mora namreč laktozi in glutenu, jih je dolga leta pekla le za druge. Pred kakšnimi štirimi leti pa se je odločila, da bo pripravila takšno potico, da jo bo lahko poskusila tudi sama. Začetki so bili sprva bolj okorni, moka brez glutena je namreč za oblikovanje testa, sploh potic, bolj zahtevna od običajne.
Ampak vaja dela mojstra in zdaj lahko Jožica kljub omejitvam, ki jih postavljajo surovine, speče popolno potico. Tudi smetana, maslo in mleko brez laktoze se namreč pri pripravi obnašajo drugače kot mlečni izdelki z laktozo. Je pa Jožica enkrat za svojo potico že dobila vse možne točke, takrat za kokosovo.
79 potic so letos prinesli na ocenjevanje.
Dela po občutku
Prava mojstrica peke je tudi Tanja Luzar, ki je prav tako že drugič prejela superzlato priznanje, obakrat za pehtranovo potico. In ko jo povprašamo za recept, odgovori enostavno: »Recepta ni. Vedno delam po občutku.« Kvašeno testo za potico je pripravila iz kilograma moke, v nadev pa je dala le maslo, jajca, pehtran in sladkor. »Na tako veliko potico dam eno maslo, vedno uporabim domač pehtran, ki pa ga mora biti kar veliko. Čisto zeleno je, ko ga potresem po testu.«
Organizatorke tokratnega ocenjevanja so bile zelo vesele odziva otrok iz vrtca Čebelica, ki so se skupaj s svojimi vzgojiteljicami opogumili, spekli in prinesli svojo potico na ocenjevanje. Eno so spekli malčki skupine Barvice z vzgojiteljicama Žaklino in Vladko, drugo pa otroci skupine Gorjanski škrati iz šentjernejske enote vrtca v Orehovici z vzgojiteljicama Marijo in Anjo.
»Zmaga – kaj pomeni? Ali je to, da imaš voljo in pogum ter prineseš potico na ocenjevanje? Ali je to le zlato ali druge barve priznanje? Ko tako hitimo iz dneva v dan, ko nas bombardirajo z vsemi možnimi reklamami – še več, še boljše, še višje, je še kako pomembno, da že vzgojiteljice govorijo z otroki, da ni pomembna le zmaga. Mogoče se sliši zelo obrabljeno, vendar moramo včasih le sodelovati, se prepustiti toku in si reči, zmorem, se potrudim, pa čeprav ne bom prva, prvi, da začutimo tisto pristno otroško navdušenje in veselje ob peki, kot so ga naši vrtičkarji. Tako se bo tradicija ohranila in prenašala iz roda v rod. Pomešani med sabo otroci iz vrtca in oskrbovanci doma starejših občanov, pečeta mati in hči, skupaj mesita testo babica in vnukinja. To se zapiše v celični spomin in nikoli ne zataji. Naj besede tradicija, dediščina, spomin ostanejo žive in naj se res prenašajo iz roda v rod. Kupite kuharsko knjigo in napišite svojim hčeram in sinovom, snaham in zetom posvetilo. Verjemite, ni ga lepšega občutka kot brati posvetilo z mamino pisavo,« je zbranim iz lastnih izkušenj dejala Danijela Pavlič.
Čeprav je vsaka potica, ki jo spečemo z ljubeznijo in dobro voljo, dobra oziroma najboljša, je vedno dobro prisluhniti koristnim nasvetom. Te je v imenu ocenjevalne komisije strnil Janez Turk, ki je poudaril, da moramo biti pri uporabi dodatkov, kot so rum, med, limonina lupinica in vaniljev sladkor, zmerni.
Priporočil je uporabo pravega ruma, ne pa raznih mešanic domačega žganja in ekstrakta. Komisija bi bila sicer še bolj zadovoljna, če bi na prihodnjih ocenjevanjih pokušali več slanih potic in potic iz drugih vrst moke, a je Turk svetoval tole: »V prazničnih dneh privoščite svojim domačim takšno potico, ki jo imajo najraje.«
Prireditev, ki so jo obiskovalci napolnili do zadnjega kotička velike dvorane Kulturnega centra Primoža Trubarja, so popestrili pevci Mešanega pevskega zbora Vlaste Tavčar, citrarka Tanja Zalokar, harmonikarja Vid Verbič in Anže Vodopivec ter vrtičkarji, zbrane pa so med drugim pozdravili Tatjana Kmetič Škof s kmetijsko-gozdarskega zavoda iz Novega mesta, šentjernejski župan Jože Simončič, poslanka v državnem zboru dr. Vida Čadonič Špelič in predsednica Zveze kmetic Slovenije Irena Ule.
