Potopljeno vas osvetlilo deset tisoč svečk
Valentin in Alojzija Heindl sta po vrtcih, šolah in menzah zbirala jajčne lupine.
Odpri galerijo
Prihod Tresimirjev ob Družmirsko jezero
ŠOŠTANJ – Legenda o Šoštanjčanih, ki bi bili morda lahko križani potomci azijskega ljudstva Tresimirjev iz daljne preteklosti, se že več kot desetletje z vmesnimi prekinitvami obuja ob jesenskem dnevu svetlobe, ki ugaša kot narava in se pripravlja na zimsko mirovanje.
Pust Šoštanjski je liku kneza Tresimirja posvetil celo dvajsetletje, saj skozi druženja karnevalskih mest FECC in vsakoletni pustni karneval zelo podrobno utemeljuje obstoj nekdanjih prišlekov (danes bi to morda opisali kot migracije beguncev). Ni znanstveno raziskano, ali je bila naselitev teh starodavnih ljudstev zares podobna zgodbam, ki jih pod Pustim gradom obujajo tako turistični kot kulturni svobodomisleci iz Lepega kamna, Shönsteina (Šoštanja).
A če neke domislice in informacije ponavljamo, postajajo legende in resnice ter hranijo radovednost in domišljijo ljudi, da takšno nomadsko miselnost postopoma ponotranjijo in vzamejo za svojo.
Nekega leta so se torej v Šoštanju odločili, da se bodo vsako leto poslovili od teh usedlin spominov, od duš nekdanjih rodov ter še zlasti tistih, ki so prebivali na območju idilične vasi Družmirje (Tresimirje). Ko se je vasica pogreznila v nedrja po izkopanem lignitu, je nekdanja polja in nastala brezna zalila večdesetmetrska jezerska voda Družmirskega oz. Šoštanjskega jezera, v katerem se zdaj zrcalijo spomini in mogočni stolpi ter dimniki elektroenergetskega giganta tamkajšnje termoelektrarne, ki za našo deželo proizvaja milijone kilovatov energije za toploto in svetlobo. Za luč!
Tu se je začela zgodba Valentina in Alojzije Heindl iz Metleč pri Šoštanju, ki sta začela v sodelovanju z domačini izdelovati plavajoče svečke, da so jih lahko prižgane splavili na Družmirsko jezero. Bilo jih je največ 15.000 hkrati, letos spet deset tisoč. Za izdelavo svečk sta več mesecev vneto zbirala jajčne lupine po vrtcih, šolah in javnih menzah, vanje sta dala stenj in vžigalno šibico ter vse skupaj zalila z voskom.
»Stojte, ljudje, našli smo jo, to zemljo našo novo, odrešitev! Naj bo Tresimirje,« so morda v en glas klicali prišleki, rešeni mukotrpnega iskanja novega življenjskega prostora, ko so v naše kraje prispeli iz oddaljenega hladnega gorovja in tu našli svoj mir. Vodil jih je knežji sin, ponosni plemič Tresimir, in srečni spremljevalci so dejali: »Tu se ustavimo, kraj po našem vodji imenujmo, tu v dolini mirni zaživimo!« Nekoč, kasneje … vas postala je Družmirje, a njen konec je na dnu jezera, v črni mokri jami zdaj legenda. »Ljudje! Luči prižgimo, tisočero naj odseva jih v nebesni svod. Teman in ožarjen vsaj en dan spomina, ki naj se prenaša iz roda v rod.«
Tradicija se je nadaljevala tudi letos ob sončnem zahodu, ob prihodu Tresimirja in sopotnikov, bil je pravi praznik svetlobe in luči s pozdravi iz doline Tresimirja, potopljenega Družmirja. Plemeniti običaj, ki je spontano nastajal od leta 1996 s podlago o legendi, ki jo je skoval pesnik Radoja Peter, je spet doživel večerni epilog, ko so poleg zakoncev Heindl stopili skupaj kulturniki s Kajetanom Čopom, Turistično olepševalno društvo Šoštanj ter Šola zdravja – skupina Šoštanj ob pomoči gasilcev ter nekaterih drugih dobrih ljudi.
Že osmič se je ob zahodnem obrežju Družmirskega jezera poleg desetine belih labodov zbrala stotina in več ljudi, da so doživeli nočno balado. Nato so prižigali lučke, polagali svečke po sedem, dokler ni širne temnine, rahlo valujoče gladine, kot zlati komet prekrila svetloba.
Kot cekini so lučke plavale na gladini.
Pust Šoštanjski je liku kneza Tresimirja posvetil celo dvajsetletje, saj skozi druženja karnevalskih mest FECC in vsakoletni pustni karneval zelo podrobno utemeljuje obstoj nekdanjih prišlekov (danes bi to morda opisali kot migracije beguncev). Ni znanstveno raziskano, ali je bila naselitev teh starodavnih ljudstev zares podobna zgodbam, ki jih pod Pustim gradom obujajo tako turistični kot kulturni svobodomisleci iz Lepega kamna, Shönsteina (Šoštanja).
Praznik svetlobe in luči
A če neke domislice in informacije ponavljamo, postajajo legende in resnice ter hranijo radovednost in domišljijo ljudi, da takšno nomadsko miselnost postopoma ponotranjijo in vzamejo za svojo.
Nekega leta so se torej v Šoštanju odločili, da se bodo vsako leto poslovili od teh usedlin spominov, od duš nekdanjih rodov ter še zlasti tistih, ki so prebivali na območju idilične vasi Družmirje (Tresimirje). Ko se je vasica pogreznila v nedrja po izkopanem lignitu, je nekdanja polja in nastala brezna zalila večdesetmetrska jezerska voda Družmirskega oz. Šoštanjskega jezera, v katerem se zdaj zrcalijo spomini in mogočni stolpi ter dimniki elektroenergetskega giganta tamkajšnje termoelektrarne, ki za našo deželo proizvaja milijone kilovatov energije za toploto in svetlobo. Za luč!
Tu se je začela zgodba Valentina in Alojzije Heindl iz Metleč pri Šoštanju, ki sta začela v sodelovanju z domačini izdelovati plavajoče svečke, da so jih lahko prižgane splavili na Družmirsko jezero. Bilo jih je največ 15.000 hkrati, letos spet deset tisoč. Za izdelavo svečk sta več mesecev vneto zbirala jajčne lupine po vrtcih, šolah in javnih menzah, vanje sta dala stenj in vžigalno šibico ter vse skupaj zalila z voskom.
Deset tisoč jih je čakalo na plamenčke ...
»Stojte, ljudje, našli smo jo, to zemljo našo novo, odrešitev! Naj bo Tresimirje,« so morda v en glas klicali prišleki, rešeni mukotrpnega iskanja novega življenjskega prostora, ko so v naše kraje prispeli iz oddaljenega hladnega gorovja in tu našli svoj mir. Vodil jih je knežji sin, ponosni plemič Tresimir, in srečni spremljevalci so dejali: »Tu se ustavimo, kraj po našem vodji imenujmo, tu v dolini mirni zaživimo!« Nekoč, kasneje … vas postala je Družmirje, a njen konec je na dnu jezera, v črni mokri jami zdaj legenda. »Ljudje! Luči prižgimo, tisočero naj odseva jih v nebesni svod. Teman in ožarjen vsaj en dan spomina, ki naj se prenaša iz roda v rod.«
Tradicija se je nadaljevala tudi letos ob sončnem zahodu, ob prihodu Tresimirja in sopotnikov, bil je pravi praznik svetlobe in luči s pozdravi iz doline Tresimirja, potopljenega Družmirja. Plemeniti običaj, ki je spontano nastajal od leta 1996 s podlago o legendi, ki jo je skoval pesnik Radoja Peter, je spet doživel večerni epilog, ko so poleg zakoncev Heindl stopili skupaj kulturniki s Kajetanom Čopom, Turistično olepševalno društvo Šoštanj ter Šola zdravja – skupina Šoštanj ob pomoči gasilcev ter nekaterih drugih dobrih ljudi.
Stojte, ljudje, našli smo jo, to zemljo našo novo, odrešitev! Naj bo Tresimirje.
Že osmič se je ob zahodnem obrežju Družmirskega jezera poleg desetine belih labodov zbrala stotina in več ljudi, da so doživeli nočno balado. Nato so prižigali lučke, polagali svečke po sedem, dokler ni širne temnine, rahlo valujoče gladine, kot zlati komet prekrila svetloba.
