Povest o potomcih deda Jožefa

Na 24. srečanju so se v lepo urejenem večnamenskem objektu v Lendavskih goricah zbrali potomci Verone in Jožefa Zvera iz Turnišča v Prekmurju, potomci velike družine Čontalovih, kot jim pravijo po domače, in v prijetnem vzdušju obujali spomine na dedka in babico ter na že pokojne strice, tete in druge sorodnike iz te rodbine.

Največ so si imeli povedati najmlajši Čontalovi. FOTO: Bernarda Koroša Pantović

V Čontalovi družini se je Veroni in Jožefu, ki je bil znan turniški čevljar, rodilo 11 otrok. Na srečanjih se zdaj zbirajo njuni vnuki in vnukinje, pravnuki in pravnukinje z družinami (prišleki v Čontalovo družino so »plemenitaši«) ter seveda tudi prapravnuki.

Neverjetno pisana druščina prijaznih ljudi, ki čutijo družinsko pripadnost in so ponosni, da so bili nekoč doma v pokrajini ob Muri, kjer so se naužili otroških in mladostnih radosti ter vedno našli varno zavetje v naročju sicer stroge, a pravične babice Verone in vedno nasmejanega in prijaznega dedka Jožefa.

Že ob koncu prvega srečanja pred 24 leti pri Lenartu so si obljubili, da se bodo srečali vsako leto in na drugem kraju v rodnem Prekmurju in tudi v krajih, kamor so Čontalove potomce pripeljale življenjske poti in usode. Če jih ne bi lani ustavila korona, bi imeli letos že srebrni jubilej.

A ta se bo zgodil prihodnje leto, ko so bodo najbrž vnovič zbrali v rodnem Prekmurju, se družili, obujali mladostne spomine na rodno prekmursko deželo in spoznavali nove člane velike Čontalove družine. Življenjske zgodbe družine so neverjetno zanimive, raznolike in bogate, razkropljeni so po vsej Sloveniji, na Nizozemskem in celo v daljnem Urugvaju. O njih bi lahko Miško Kranjec napisal novo Povest o dobrih ljudeh.