Povzročitelj nesreče krivdo vali na pokojnika
Miha Robič, po rodu iz Kamnika, je bil otrok ljubljanske Olimpije. Za NK Olimpijo je igral vse od prvega razreda in je v vseh starostnih kategorijah močno prednjačil. Z Janom Oblakom, nemara najboljšim nogometnim vratarjem na svetu, sta tičala ves čas skupaj.
Ko je Olimpija izpadla v peto ligo, je odšel Miha igrat za Radomlje in kmalu podpisal tudi svojo prvo profesionalno pogodbo.
Nekoč so igrali z italijanskim prvoligašem Leccejem, edini gol za Radomlje je zabil prav Robič. Videl ga je neki oglednik in ga še pred dopolnjeno polnoletnostjo zvabil v tujino, najprej v Italijo, zatem še na Malto. »Prehitro,« je toliko let pozneje potožil njegov oče Jože.
Miha Robič je bil star 20 let in razočaran se je vrnil domov. »Vse mu je dol padlo,« je povzel poklicni šofer, ki ga je doletela predčasna penzija. »Po sinovi smrti me je zapustilo zdravje …«
Prehitro je živel
Prvega jesenskega dne leta 2021 se je njihovo življenje sesulo. Ne le oče, tudi Mihov 10 let mlajši brat Luka še ni prišel k sebi. »Ves čas pogledujemo in čakamo, če se bo od kod pojavil …«
Po malteški avanturi je njegov sin nastopal še za pet različnih avstrijskih klubov nižjega ranga. Poleti 2021 je podpisal za bavarskega regionalnega ligaša VfL Waldkraiburg. Vmes je skočil še domov, star je bil 28 let in videti je bil zadovoljen. »A kaj, ko je živel tako prehitro; Miha je bil hiperaktivec; vse je hotel naenkrat!« je povedal Jože. Ki ne bo nikdar pozabil tistega telefonskega klica, ura je bila pol enajstih zvečer, poklical pa ga je nečak iz Količevega: »Miha se je zaletel!« Prometna nesreča pa se je zgodila tik pred nečakovo hišo.
Prvo policijsko poročilo se je glasilo takole: »37-letni voznik osebnega vozila, ki je vozil iz smeri Radomelj proti Količevemu, je zapeljal na nasprotni vozni pas in trčil v 28-letnika, ki je pripeljal nasproti. Vozili sta čelno trčili, (nogometaševo) vozilo pa je odbilo tako, da je zadelo betonske robnike in še parkirano osebno vozilo.« Že takrat se je govorilo o prehitri vožnji pod vplivom alkohola.
Ne le da so se Jožetu tresle noge, močno se je tresel tudi njegov glas. »Kako je z njim?« je vprašal nečaka. »Oživljajo ga …« je izvedel.
Takoj je sedel v avto in se že v nekaj trenutkih pripeljal na kraj nesreče. »A bilo je že prepozno.«
Malonogometni memorial
Fantje, s katerimi se je Miha že v otroštvu družil, so že naslednji dan napolnili Jožetovo domžalsko stanovanje. »Še danes nimam besed, kako so mi takrat pomagali, tudi finančno; priznati moram, da v daleč najtežjih trenutkih niti pod razno nismo bili sami!«
Še danes nimam besed, kako so mi takrat pomagali, tudi finančno.
Že takrat so predlagali, da bi pripravili nogometni memorial v spomin na priljubljenega Miho, ki je bil izjemno povezovalen, povrhu pa še odličen kuhar, in ki je življenje znal resnično zajemati z veliko žlico.
In res: organizirali so ga na drugo obletnico njegove smrti. V kamniški športni dvorani se je zbralo 12 malonogometnih moštev, vse skupaj pa se je zaključilo z revijalno tekmo Olimpija - Radomlje. Tam je bil tudi oče Jože in tam sta bila Matjaž in Stojanka Oblak, starši našega izvrstnega škofjeloškega vratarja. Tam je bil tudi Marko Nunić, danes igra v Italiji za klub Dolomiti Bellunesi.
Nekaj je zmotilo
Prišel je tudi Peđa Misimović, ki je bil v nekem trenutku svoje kariere celo veliko bližje madridskemu Realu kot pa slovenski reprezentanci, pa je žal le nekaj mesecev po Mihovi tragediji doživel podobno nesrečo, le da s srečnejšim koncem. Nogometne boje si je prišla v Kamnik ogledat tudi gospa Regina. Tako rada je imela svojega najstarejšega vnuka.
Zmotilo je le nekaj, in sicer da se je moral Jože le dan pred memorialom kot oškodovanec zglasiti na ljubljanskem okrožnem sodišču! Pred tamkajšnjo sodnico Urško Čebela je potekal predobravnavni narok zoper 39-letnega Damjana Grašiča. Tožilstvo je prepričano, da je slednji tistega dne zagrešil kaznivo dejanje povzročitve smrtne prometne nesreče iz malomarnosti; grozi mu do osem let zapora in prepoved vožnje motornega vozila.
Če pa si takšen frajer in želiš vso krivdo po dveh letih prevaliti na Miho, ne, v tem primeru se ne bom predal!
Ne priznava krivde!
Potem pa se je na sodišču zgodila čista klasika ... »Krivde ne priznavam!« je sodnici dejal obtoženi Domžalčan, ki je tudi oče triletnega otroka.
Jože kar ni mogel verjeti: »Povzročitelj nesreče, ki je vozil po napačni strani in usodno trčil v Miho, se po dveh letih ne čuti več krivega?!«
Iz vseh predstavljenih predlogov obrambe, ki naj jih med sojenjem še izvede sodišče, je bilo tudi moč razumeti, da želi obtoženi del krivde za nesrečo zvaliti prav na pokojnega nogometaša. Ter da bi moralo sodišče zdaj imenovati še dodatnega sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod, ki bi podal mnenje glede tega, kakšna bi bila trčna hitrost, če bi že pokojni Robič vozil v skladu z omejitvijo 50 kilometrov na uro.
Kakor tudi, kakšne sile bi v tem primeru delovale nanj. Ob čemer bi se moral izvedenec opredeliti tudi do tega, kakšne sile so na njegovo telo delovale v trenutku konkretnega trka. »Navedeni izvedenec bo lahko podal tudi mnenje, ali bi pokojni Robič nesrečo lahko preprečil, predvsem v smislu pravočasnega reagiranja, če bi vozil s prilagojeno hitrostjo,« je izpostavila obtoženčeva zagovornica Aleksandra Jeraj.
Oče se ne bo predal
Obramba si je zaželela tudi imenovanje izvedenca sodne medicine, po potrebi tudi izvedenca travmatološke stroke, »ki bosta lahko podala svoje mnenje, ali bi se zgodila smrt pokojnega Robiča, če bi bil ta pripet tudi z varnostnim pasom«. In kot je nadaljevala odvetnica, ali je bil Robič glede na ugotovljeno visoko vsebnost alkohola tedaj sploh sposoben upravljati vozilo, ter ali bi se sploh zgodila njegova smrt, če bi pred trkom vozil po omejitvi 50 kilometrov na uro? »Kot tudi, kakšna stopnja oziroma intenziteta telesnih poškodb bi v tem primeru nastala pri pokojnem ...«
Jože Robič, ki se le stežka sooča z izgubo najstarejšega sina, bo moral spet čez vso kalvarijo. Sodni proces bo nezaceljene rane še dodatno razprl.
»Veste, kot nekdanji šofer še kako dobro vem, kako hitro se lahko na cesti zgodi tudi tisto najhujše. A če vidiš, da si zajebal, da si vozil po nasprotnem pasu ter da si povzročil tako hudo nesrečo, tedaj bodi 'džek' in se opraviči! Če ne zmoreš v živo, lahko to storiš prek odvetnika ali telefonskega sporočila.«
»Ker tudi vem, da ima povzročitelj majhnega otroka, bi se sprijaznil že v trenutku, ko bi se mi opravičil. Tedaj bi sodnici tudi takoj predlagal, končajmo, ne kaznujte ga, predvsem pa, zaključimo to zgodbo! Če pa si takšen frajer in želiš vso krivdo po dveh letih prevaliti na Miho, ne, v tem primeru se ne bom predal!«
