Poželi prvo letošnjo sol

PARECAG – »Marca sem izpolnil pogoje za upokojitev, a sem podaljšal. Toliko govorijo, kako je to delo naporno, vendar vam povem, da ni tako hudo. Imam 40 let delovne dobe in tu sem zaposlen sedem let. Prej sem bil gradbenik, in čeprav imam lepe spomine na tiste čase, sem šel raje z betona v soline. Zadovoljen sem, uživam v delu, čeravno na vročem soncu včasih preložim na dan tudi po več ton soli,« pravi 60-letni solinar Osman Dedič iz Parecaga nad sečoveljskimi solinami. Prejšnji petek smo ga zmotili sredi solnih polj.
 

Premalo solinarjev

Je eden od kakih 20 naših redno zaposlenih solinarjev in še okoli 10 tistih, ki v poletnih mesecih najamejo nekaj solnih polj v podjetju Soline, d. o. o. To upravlja sečoveljske in strunjanske soline, ob čemer direktor Klavdij Godnič ne skriva, da imajo solinarjev že vrsto let premalo. Vsako sezono se borijo za zapolnitev vseh 26 delujočih solnih polj, saj solinarjev preprosto ni. Letos so imeli razpis za zaposlitev 15 delavcev za določen čas od maja do oktobra, a je bilo samo sedem prijav. Dva sta si takoj premislila in se zahvalila za tako ponujeno službo, trije pa so ostali. Med njimi je mladi Jakob, ki ga Dedič prav pohvali.

»Zame je pozitivno presenečenje in prav rad nanj prenašam svoje znanje ter izkušnje. Končal je srednjo medicinsko šolo in med poletnimi počitnicami je kot dijak že prej delal v solinah. Ne glede na fizično delo in delo zunaj je vztrajen, ima veselje do dela, v njem uživa in škoda, da ni več takih. Sem in tja se tako le najde kak, ki je navdušen in dobi zaposlitev za stalno.«

Očitno bo potrebna večja popularizacija tega poklica, ki je zdaj nekoliko drugačen od časov pred stoletji, ko so se spomladi v danes razpadajoče kamnite solinarske hišice za poletne mesece tradicionalno iz Pirana na barkah selile cele družine. Takrat so v pridelavi soli tako ali drugače sodelovali prav vsi njihovi člani.

»S plačo sem zadovoljen. Ni velika, a tudi majhna ne. Poleti je kakšna nadura in imamo še nekaj dodatkov, tako da zaslužim v povprečju 1000 evrov na mesec, odvisno tudi od količine in kakovosti soli. Ta je lahko jedilna, industrijska ali cenjeni solni cvet. Ne gre pa samo za pobiranje soli, saj je treba soline vse leto in pred sezono vzdrževati. To velja za vodni sistem, popravila zapornic in brežine ter ne nazadnje skrbno pripravo solnih polj na poletje. Imamo jih 26. Če bi želeli povečati pridelavo, bi jih lahko bilo več, a to bi bilo seveda odvisno tudi od zanimanja za poklic solinarja,« pripoveduje Dedič.
 

Od sončnega vzhoda do zahoda

Zelo je predan svojemu delu, saj je z vmesno pavzo v solinah te dni tako rekoč od sončnega vzhoda do zahoda vsak dan. Tja se zjutraj iz Parecaga pripelje na svojem motorinu, in ko se napoveduje lep sončen dan z vetrcem, je tam raje toliko prej. Ob našem dopoldanskem prihodu je mešal vodo z lesenim strgalom gavero. Ker je sol začela na dnu kristalizirati, jo je nekaj že spravil na kupčke s po kakih 50 kg.

»To je moja prva letošnja sol. Včeraj sem je požel okoli 200 kg in tudi danes bo verjetno tako ali je bo še nekoliko več,« je bil ponosen. To je bil prvi letošnji pridelek kakega solinarja. Zaslugo za to pripisuje skrbni pripravi solnih polj. To je rezultat zahtevnega skupnega dela solinarjev, pri katerem pa on svoje bazene še posebno natančno utrditi s podlago petolo in poskrbi za čim bolj enakomerno oziroma enako debelo razlitje plasti slanice.

Ko sonce tam okoli 12. ure najbolj žge, odide domov na kosilo, nato pa se vrne okoli 15. ure, ko do teme grabi in pobira sol, pripravlja bazene za naslednji dan, doliva vanje slanico, mu, skratka, ni dolgčas. »Pravilno dolivanje slanice je zelo pomembno, saj po eni strani kavedini oziroma kristalizacijski bazeni ne smejo postati suhi, ker to poškoduje petolo, po drugi strani pa je mora biti ravno prav, da po mešanju z gavero naslednji dan nagrebemo kupčke nove soli,« pojasnjuje Dedič.

Povejmo, da gre slanica prej v času kakih treh tednov skozi tri bazene, v katerih se »gosti« oziroma se v njej na koncu koncentracija soli že toliko poveča, da se v kavedinih kaj hitro začne kristalizacija soli. Če je vreme prizanesljivo z dežjem, jo tako pobirajo vsak dan. Za hojo po kavedinih uporabljajo posebne lesene natikače taperine. Tako ne poškodujejo skrbno in skozi vse leto pripravljane podlage oziroma petole, ki je najbolj zaslužna za cenjeno kakovost piranske soli ter tudi za to, da je tako lepo bela. Ko se sol na kupčkih odcedi, jo naložijo na solinarske vozičke karele in po tirih zvozijo na prostor za shranjevanje.
 

Cenjeni solni cvet

In kako nastaja tisti v kulinariki zadnje čase tako cenjeni solni cvet? »Tega pobiramo popoldne, tam okoli 17. ure, ko se na površini vode v kristalizacijskih bazenih v sončnih dneh in ob ugodnem pihanju maestrala ali rahlega burina pojavi kot koprenast tanek sloj. To so majhni in od običajne soli lažji kristali. Skrbno jih poberemo ročno s solinarsko mrežico fioreto. Če so razmere idealne, vsak dobri solinar nagrebe nekaj deset kilogramov cenjenega solnega cveta in do kakih 2000 kg soli na dan,« zavzeto pove solinar, čigar delovni dan se lahko zavleče tudi do 21. ure.


V povprečni solinarski sezoni od konca junija do začetka septembra pridelajo od 2500 do 3000 ton soli. Količina je močno odvisna od vremena. Tako je na primer leta 2014 zaradi dežja niso pridelali tako rekoč nič. Letos si zaradi dolgoročnih napovedi sončnega vremena in visokih temperatur obetajo dobro sezono. Tako so solinarji eni redkih, ki ob vročinskih valovih ne tarnajo kaj veliko, pa čeprav bi zaradi dela na soncu to od njih še kako pričakovali.