Pozimi je starinar, poleti vitez (FOTO)
Upokojeni strugar Metod Starman ob vikendih živi viteško življenje. V hladnih mesecih je od zore do mraka med svojimi starinami.
Odpri galerijo
Ob svoji viteški opravi FOTO: Jaroslav Jankovič
Danes 73-letni Metod Starman iz Tacna pri Ljubljani je bil ob pozdravu nezaupljiv: »Reklame ne potrebujem. To je moj svet, ki ga živim, in sem tako čisto zadovoljen,« nam je skromno povedal upokojeni strugar, svojčas specialist za struženje, brušenje in izdelavo turbin za hidroelektrarne. V aktivnih letih je izdelal izjemno natančni injektor, ladijskemu vijaku podobno obliko, ki ga uporabljajo vodarji in hidrologi pri pretokih. Neskromno pove, da za svoje veščine ni bil nikoli dodatno nagrajen: »A šef je svoje goste vselej pripeljal k meni v delavnico na ogled izdelkov.«
Žal je bilo tako. Danes, ko ves svet išče spretne roke in jih tudi ustrezno nagradi, bi bilo zagotovo drugače.
Toda Metod ne toži preveč, pred 40 leti si je našel svojevrstno veselje. V osemdesetih smo tudi pri nas začeli na sejmih obujati viteške čase in njihovo kulturo. Poglobil se je v meče, kako deluje samostrel, in prebiral zgodbe in prigode vitezov. Pri čemer je imel veliko prednost. Kot frajkinclar, se pravi tisti, ki ima spretne roke in zna narediti tako rekoč vse, je začel izdelovati loke in lesene meče ter ščite za otroke. To ni bilo prav težko, malo je pobrskal po spominu v otroštvo in v trenutku je vedel, katera leska bo prava, kako olupiti palico in napeti tetivo.
Spoznal je tehnologijo izdelave meča, pri čemer je iz mečnice izvlekel čisto pravi svetlikajoči se dvoročni meč. »Poznate razliko med pravim bojnim, udarnim mečem in razstavnim mečem?« Odkimali smo in Metod je rahlo položil špico meča v tla, prijel za ročaj in z nogo pritisnil na rezilo, da se je elegantno ovilo: »Takole elastičen je pravi meč.« Dodal je: »Maja se bo začela sezona sejmov s srednjeveško tržnico. To je moje veselje, zato nikjer ne manjkam.«
Že dan prej zloži v avtomobil viteške rekvizite, od lokov, mečev do ščitov in z usnjem okrašenih rogov. Tudi slika s srednjeveškim motivom, kako vitez prijaha v mesto pod gradom, je vselej z njim. Zjutraj si oprta viteško obleko, obuje usnjene škornje, na glavo povezne verižno kapo in pod pazduho vzame pravo viteško čelado.
Metod poudarja, da vitezi in loki otroke, kljub mobilnim telefonom in računalnikom, še vedno močno pritegnejo. »V največje veselje jim je, ko napnejo lok in izstrelijo puščico.«
Spodnji del hiše v Tacnu je tako rekoč delavnica in skladišče, prepolno rekvizitov in starega orodja, ki ga Metod počasi restavrira.
V svoji delavnici, nakopičeni z okvirji slik, maketami bojnih jadrnic z 17. stoletja, starim likalnikom in raznolikimi lesenimi kosi, smo opazili sveže spoliran in z oljem namazan okvir ogledala.
Pravzaprav smo ga ob prihodu zalotili pri krašenju roga z usnjenim trakom. »Tudi tole je otrokom všeč, pa tudi odraslim,« se nasmehne Metod in ovije rjav trak okoli roga.
Posebno mesto med srednjeveškimi rekviziti zavzemajo samostreli. Ta je tehnološki vrhunec strelnega orožja vse do pojava smodnika, ki je omogočil prav vsakemu, da je streljal. Za lok in samostrel si moral biti namreč fizično pripravljen.
»Izdelam enega na leto, to mi je dovolj.« Poskusili smo napeti tetivo na lokostrelu. Stvar je prav zanimiva, saj moraš stopiti v posebno stopalko in z vso močjo napeti tetivo ter jo zatakniti na kavelj. Nato naložiš puščice. »Samostreli so bili primerni na blizu, za obrambo gradov,« pove Starman.
Za konec nas je peljal v skladišče in nam pokazal lepo ohranjeno brodarsko veslo iz Tacna: »To je brodarsko veslo tacenskega broda, ki je vozil čez Savo vse do gradnje novega mostu ob koncu sedemdesetih.«
Morda najbolj zanimiva zadeva v Starmanovem domačem muzeju starin pa je čelešnik. Posebna naprava, držalo, v katero si vpel suho trsko in jo prižgal. Zraven nam je pokazal celo oblič za izdelavo trsk.
Pozimi starinar in restavrator, poleti vitez. »Aktiven sem v vseh letnih časih,« hudomušno pripomni Metod in pokaže na leseno skrinjo, na prvi pogled nič posebnega. »Tole pa je tesarska skrinja, dobesedno stesana z rokami.« In res, ko smo si jo ogledali od blizu, nismo našli v njej niti enega žeblja. Zbita je bila z lesenimi zatiči.
Žal je bilo tako. Danes, ko ves svet išče spretne roke in jih tudi ustrezno nagradi, bi bilo zagotovo drugače.
Leseni meči za otroke
Toda Metod ne toži preveč, pred 40 leti si je našel svojevrstno veselje. V osemdesetih smo tudi pri nas začeli na sejmih obujati viteške čase in njihovo kulturo. Poglobil se je v meče, kako deluje samostrel, in prebiral zgodbe in prigode vitezov. Pri čemer je imel veliko prednost. Kot frajkinclar, se pravi tisti, ki ima spretne roke in zna narediti tako rekoč vse, je začel izdelovati loke in lesene meče ter ščite za otroke. To ni bilo prav težko, malo je pobrskal po spominu v otroštvo in v trenutku je vedel, katera leska bo prava, kako olupiti palico in napeti tetivo.
Metod Starman pri struženju Francisove turbine pred 20 leti FOTO: Osebni arhiv
Spoznal je tehnologijo izdelave meča, pri čemer je iz mečnice izvlekel čisto pravi svetlikajoči se dvoročni meč. »Poznate razliko med pravim bojnim, udarnim mečem in razstavnim mečem?« Odkimali smo in Metod je rahlo položil špico meča v tla, prijel za ročaj in z nogo pritisnil na rezilo, da se je elegantno ovilo: »Takole elastičen je pravi meč.« Dodal je: »Maja se bo začela sezona sejmov s srednjeveško tržnico. To je moje veselje, zato nikjer ne manjkam.«
Že dan prej zloži v avtomobil viteške rekvizite, od lokov, mečev do ščitov in z usnjem okrašenih rogov. Tudi slika s srednjeveškim motivom, kako vitez prijaha v mesto pod gradom, je vselej z njim. Zjutraj si oprta viteško obleko, obuje usnjene škornje, na glavo povezne verižno kapo in pod pazduho vzame pravo viteško čelado.
Maja se bo začela sezona sejmov s srednjeveško tržnico. To je moje veselje, zato nikjer ne manjkam.
Metod poudarja, da vitezi in loki otroke, kljub mobilnim telefonom in računalnikom, še vedno močno pritegnejo. »V največje veselje jim je, ko napnejo lok in izstrelijo puščico.«
Spodnji del hiše v Tacnu je tako rekoč delavnica in skladišče, prepolno rekvizitov in starega orodja, ki ga Metod počasi restavrira.
V svoji delavnici, nakopičeni z okvirji slik, maketami bojnih jadrnic z 17. stoletja, starim likalnikom in raznolikimi lesenimi kosi, smo opazili sveže spoliran in z oljem namazan okvir ogledala.
Izdela en samostrel na leto
Pravzaprav smo ga ob prihodu zalotili pri krašenju roga z usnjenim trakom. »Tudi tole je otrokom všeč, pa tudi odraslim,« se nasmehne Metod in ovije rjav trak okoli roga.
Posebno mesto med srednjeveškimi rekviziti zavzemajo samostreli. Ta je tehnološki vrhunec strelnega orožja vse do pojava smodnika, ki je omogočil prav vsakemu, da je streljal. Za lok in samostrel si moral biti namreč fizično pripravljen.
»Izdelam enega na leto, to mi je dovolj.« Poskusili smo napeti tetivo na lokostrelu. Stvar je prav zanimiva, saj moraš stopiti v posebno stopalko in z vso močjo napeti tetivo ter jo zatakniti na kavelj. Nato naložiš puščice. »Samostreli so bili primerni na blizu, za obrambo gradov,« pove Starman.
Za konec nas je peljal v skladišče in nam pokazal lepo ohranjeno brodarsko veslo iz Tacna: »To je brodarsko veslo tacenskega broda, ki je vozil čez Savo vse do gradnje novega mostu ob koncu sedemdesetih.«
Morda najbolj zanimiva zadeva v Starmanovem domačem muzeju starin pa je čelešnik. Posebna naprava, držalo, v katero si vpel suho trsko in jo prižgal. Zraven nam je pokazal celo oblič za izdelavo trsk.
40 let je že vitez.
Pozimi starinar in restavrator, poleti vitez. »Aktiven sem v vseh letnih časih,« hudomušno pripomni Metod in pokaže na leseno skrinjo, na prvi pogled nič posebnega. »Tole pa je tesarska skrinja, dobesedno stesana z rokami.« In res, ko smo si jo ogledali od blizu, nismo našli v njej niti enega žeblja. Zbita je bila z lesenimi zatiči.
