Požrtvovalni Andrej rešil Andrejko smrti

To je ljubezen, to je predanost, to je spoštovanje do živali. Drugače bi težko začeli zgodbo z Malega Slatnika pri Novem mestu. Tam živi družina Košmrlj; na koncu vasi je Amigo bar, vsak dan pa na mizi Slovenske novice.

Tudi pred dnevi je bilo tako. Gospodar Andrej je priznani konjar daleč naokoli, da pa na kmetiji vse teče, gredo velike zasluge njegovi ženi Dragici, pri Košmrljevih izdelujejo tudi izvrstne salame, klasične in tiste divjačinske. Andrej in Dragica sta pridna. Konji so pri hiši že vrsto let, osli 10 let, po novem pa imajo tudi mladega oslička, bolje rečeno oslico. Pred štirimi tedni se je rodila. Pa ni veliko manjkalo, da male Andrejke, tako so dali ime oslici, ne bi bilo več med živimi.

Korel je ponosni oče male Andrejke, a pri vzgoji in rasti prve dni nima besede.

Budila ga je

»Žena je našla malo oslico, ki jo je povrgla Maja, ona je istrijanska oslica, njen partner pa je Korel, dalmatinski osel,« začne Andrej, 60 let ima. Kot 12-letni otrok je hodil k sosedom orat. Ker je bil priden, mu je sosed dovolil, da je nekaj časa jezdil konja Sokola, v konje se je zaljubil. Ljubezen do živali je ostala. Tudi po pet konjev spravi v vprego. Po novem pa skrbi še za osličjega mladiča.

»Pet dni sem spal kar v hlevu. Prva dva dni me je budilka ponoči budila, da sem na uro in pol vstajal. Tretji dan me je Andrejka, mlada oslica, sama budila, ker je vedela, da bo hrana,« Andrej pripoveduje o tem, kako je skrbeti za negodnega mladiča. Ni lahko, naporno je in vsak dan prinaša nove izzive. Takoj po rojstvu male Andrejke je bila njena mama zelo napadalna do svoje hčerke.

Sredi noči z motorko

»Takoj sva ukrepala, a je bilo hitro jasno, da je mama ne mara, da jo je zavrgla, da je v tako imenovani poporodni depresiji. Sem skušal, da bi jo vsaj dobro podojila, pa je bila nasilna do novorojenega. Ko sem videl, kako dela z njo, sva z ženo sredi noči uredila pregrado. Dragica je prinesla motorno žago in sva nažagala deske, jih zbila skupaj in uredila iz enega dva ločena prostora,« nadaljuje Andrej, ki že skoraj 30 dni hrani mlado oslico.

V ogradi je akcija.

Mala Andrejka je vsak dan bolj razigrana.

V ozadju ograja, ki sta jo Andrej in Dragica naredila sredi noči.

»Kako jo hranim? Ko je ura, jo spravim k mami in skrbim, da je med hranjenjem ne brca ali tepe. Ko se naje, vmes žena Dragica že pripravi steklenico s seskom, notri pa je mleko v prahu,« Andrej opisuje, kako poteka hranjenje. »Ko se nahrani, gremo na zrak, da se mala Andrejka sprehodi, to je dobro za prebavo. »Zdaj bo začela jesti tudi travo. Saj bi jo pustil, da bi se učila od mame, a jo bo ta spet napadla. Bom moral kar jaz na vse štiri in učiti, kako se trava je,« smeje nadaljuje dobrodušni Andrej.

Osel 200 evrov, stroškov za jurja

Oslico Majo je Andrej kupil za vnukinjo. »Živali imamo radi. Nisem mogel dovoliti, da bi mala oslica Andrejka poginila. Zelo sem srečen, da sem pripomogel in smo rešiti ta mali oslovski srček. V življenju se vse vrača. Naredili smo nekaj dobrega. Saj bo kdo rekel, da ni računice: takega osla kupiš za 200 evrov, mi pa smo naredili že za več kot 1000 evrov stroškov. A ni vse v denarju, v tem primeru ni pomemben, naredili smo nekaj dobrega. Saj so mi vsi rekli, naj dvignemo roke, pa jih nismo. Življenje nima cene. Pa tudi mamo oslico razumem, ima težave, zato je tako reagirala, a je nisem niti enkrat za to okregal ali pa udaril. Živali je treba razumeti, pa tudi malce psihologa moraš biti. Napredek je očiten, mala lepo raste in se razvija. Tudi dodatno mleko naredi svoje,« navdušeno pove Andrej, ki ga številni prijatelji kličejo in ga spodbujajo pri njegovem plemenitem boju za mlado oslovsko življenje. 

Na rekreaciji po krmljenju

Vsako življenje mu je sveto, tudi živalsko.