Pr' Šupc se dobi tudi krepilen terjak

Na dvorišču kmetije pr' Šupc, ta je sredi Hotavelj v Poljanski dolini, je Petra Potočnik pred tremi leti postavila prvi avtomat za prodajo domačih dobrot. Potem ga je pomaknila nekoliko bližje glavni cesti, zdaj pa tik ob glavni prometni žili skozi Poljansko dolino že nekaj časa stoji lična hišica, v kateri sta kar dva prodajna avtomata, do vrha polna domačih izdelkov iz vse Poljanske doline. Posel, pravi sogovornica, cveti tudi v teh koronskih dneh, ko mnogi domačini dnevne nakupe opravijo kar na avtomatu, namesto da bi po hrano zavili v trgovino. In tako bo, verjamemo, tudi danes, ko zaznamujemo dan slovenske hrane.

Prelomna mrzla zima

»Ko sem začela dopolnilne dejavnosti na kmetiji, sem domače dobrote sprva prodajala po tržnicah. To je imelo pozitivne strani, kajti bila sem v stiku z ljudmi. Bile pa so tudi negativne plati, saj mi je prodaja na tržnici vzela veliko časa, doma pa so me čakali delo in tudi trije otroci. Potem je prišla zima, ki je bila še posebno mrzla. In ko sem takole prodajala in vmes zmrzovala, sem si rekla, da je tega dovolj,« iskreno pripoveduje Petra Potočnik.


Tisto zimo se je, po pogovoru z možem Janezom, izluščila zanimiva misel – k hiši lahko postavijo avtomat za prodajo domačih izdelkov. »Ta se je izkazal za odlično rešitev, saj mi zdaj ni treba hoditi prodajat na tržnice, lahko sem ostala kar doma, izdelke pa vseeno redno prodajamo,« pravi sogovornica.

Mleko, piškoti, terjak

V dveh prodajnih avtomatih, ki sta nameščena v leseno hišico sredi Hotavelj, danes najdemo marsikaj: od mlečnih in mesnih izdelkov prek pekovskih dobrot, piškotov in celo terjaka. To, zadnje, je sirup iz zrelih bezgovih jagod, ki je v Poljanski dolini cenjen predvsem v hladnih dneh, saj zanj velja, da odganja prehlad, terjak pa v hotaveljska avtomata prihaja s kmetije Jeran.
Večina izdelkov, ki jih najdemo v dveh hotaveljskih avtomatih, sicer prihaja z domačije Šupc. Kako tudi ne, kajti Petra Potočnik ima tako pridne roke, da je kmetiji doslej dodala kar sedem dopolnilnih dejavnosti. »Predelava sadja in zelenjave, izdelava testenin in predelava mleka,« našteje sogovornica samo tri od tistih, ki ji vzamejo največ časa. Njene dobrote so na ocenjevanju na Ptuju dobile veliko priznanj in prav vsa so ponosno razstavljena – le kje drugje kot na steni lesene hišice, ki pred dežjem in snegom ščiti oba prodajna avtomata.

In še eno zanimivost pove sogovornica: »Vsebino v avtomatu prilagajam letnemu času. V dneh pred prazniki na vasi pečemo veliko domačih dobrot, zato boste v avtomatu takrat našli več masla. Pred prazniki je tudi čas za potice – te, denimo, pripravijo okoliške gospodinje, ki imajo na svojih kmetijah dopolnilne dejavnosti.« Zdaj, ko so trgovine ob nedeljah zaprte, Petra Potočnik tudi pazi, da je v njenem avtomatu na ta dan svež kruh.

Avtomat je že kar trgovinica

Pri tem, kaj naj doda na prodajne ... no, avtomatove police, Petro Potočnik vodi logično razmišljanje, saj vselej pomisli na to, kaj bi ona potrebovala, če bi se odpravila po nakupih: »Jajca, maslo, skuta, testenine, kakšne suhe mesnine in sir, pa imamo vse. Sveži sir je z naše kmetije, preostale pa dobimo od drugod, kajti v naši sirarni še nimamo zorilnice.«

V treh letih se je način, na katerega pr' Šupc prodajajo domače dobrote, med domačini že zelo lepo prijel: »Povratne informacije so dobre. Ljudje so kar hvaležni, da jim ni treba v trgovino in da naš avtomat tudi ob nedeljah reši marsikatero nedeljsko kosilo.«
Pa so se v tem, koronskem obdobju nakupovalne navade v Poljanski dolini kaj spremenile? »V prvem valu, ko se še ni vedelo, kako bo z dobavo hrane, so na zalogo pokupili čisto vse, kar je bilo v avtomatu. Zdaj, jeseni, pa kupujejo bolj po pameti in si ne delajo več toliko zalog kot spomladi,« sodobne nakupovalne vzorce še opiše sogovornica.