Pravi ocvirki so cvrti dvakrat (FOTO)

»Kar naprej, kar naprej,« sta obiskovalce pred gasilskim domom v Dolenji vasi pozdravila gasilca, ki sta skrbela, da sta parkiranje in promet tekla nemoteno. V soboto zvečer je bila pri Krškem prava gneča, več kot 200 domačinov in tudi okoličanov se je zbralo na že 14. ocvirkijadi, ki jo pripravlja domače Kulturno društvo Žarek. Tokrat prvo po letu 2020, vmes je usodo krojil covid-19.

Šolarka Nina Špiler je zasedla izvrstno drugo mesto.

Ukradli prireditev

Najprej na razstavo, potem v pokušino.

»Zdelo se mi je, da bi morali kot kulturno društvo nekaj narediti za naš kraj. Naša publika ima največ časa pozimi, takrat so koline, fureži in ocvirki. Iz slednjih pa se da narediti marsikaj. Zato sem dobila idejo, da bi imeli pri nas v naši vasi ocvirkijado,« se Irena Stergar, pravijo ji tudi mati ocvirkijade, ozre v leto 2008, ko so prvič zbrali izdelke iz ocvirkov, predvsem pa pripravili druženje za domačine. Irena je danes precej manj aktivna. »Vesela sem, ker so v društvu številni, ki to idejo peljejo dalje, skorajda brez mene. Pomagam s kakim izdelkom, to je vse. Pojavljajo pa se že kopije naše ocvirkijade, so nam jo že ukradli. Ampak še vedno trdim: ocvirkijada je in bo ostala doma v Dolenji vasi,« odločno pove Irena, ki je bila navdušena nad dogajanjem v društvenem domu, ki so ga dobili v uporabo leta 2010.

V soboto po 15. uri so domačinke in domačini začeli prinašati svoje izdelke. Kar 37 primerkov je bilo na razstavi. Točno ob petih popoldne pa se je začel bogat spremljevalni program, ki ga je povezoval Toni Petrič.

Zmagovite gobice.

Prav za to priložnost so se vnovič zbrali Ljudski pevci Ajda, ki so poželi velik aplavz. Enako je občinstvo nagradilo Gledališko sekcijo za ohranitev podeželja Velik Trn, Ženski zbor Prepelice, saksofonistko Evo Stergar, Ansambel Fora, Davida Laznika in Jožeta Sotelška, Primoža Razgorška, Branko Anžur in njuna vnuka Jakoba in Miho ter Vrtec Krško – Enoto Tonček Dolenja vas: otroci so narisali pujske za srečo, risbice pa razstavili po večnamenski dvorani. Po domu je odmevalo ubrano domače petje, slišala se je harmonika, številni pa so se ob tem spomnili svoje mladosti, tudi ocvirkov. »Moji spomini na ocvirke segajo v otroštvo. Doma smo imeli več prašičev, mama jih je vzredila, nekaj jih je tudi prodala. Dva ali tri smo na leto zaklali. Tudi ocvirke smo cvrli. To so bili časi, ko so bili večerje še kuhane, sendvičev ni bilo. Večerjali smo žgance ali mlince z ocvirki,« je pojasnila Zdenka Gorišek, vse od začetka tudi tajnica KD Žarek Dolenja vas.

Že prvič zmagali

Vrtičkarji so narisali prašičke za srečo.

Organizatorjem je uspelo, da so nad ocvirki, predvsem pa nad tradicijo, navdušili tudi mlade. Tudi zato, da se slednji zavedajo samooskrbe in tega, da prašič ne zraste na prodajni polici, predvsem pa zato, da se ohrani ta bogata etnološka dediščina pripravljanja jedi iz ocvirkov. Na prvi ocvirkijadi je bilo 40 udeležencev, leta 2016 že 50. Letošnjih 37 izdelkov je ocenila in pregledala strokovna komisija. Kot nam je povedala Petra Libenšek Račič, so ocenjevali izvirnost – domiselnost v pripravi in videzu. Zmage in praktične nagrade sta se razveselili Jožica Jordan in Vida Bahč (zimske gobice z ocvirki), drugo mesto je zasedla osnovnošolka Nina Špiler s prašičkom iz testa in ocvirkov in delovnim naslovom Želje, da ostanem živ, tretje mesto pa je s skledico s ptički osvojila Kristina Pintarič. »Sodelovali sva prvič, zmage pa sva veseli,« je povedala Jožica Jordan, njene kolegice Vide pa ni bilo na dogodku. »Za pripravo gobic sva uporabili domače ocvirke, rumenjak, moko in belo vino. Vse sva fino zmleli in nastala je masa, iz katere sva izdelali gobice. Na koncu sva vse premazali s kakavom.«

Cedile so se sline.

»Obožujem ocvirke, aktivna pa sem v društvu, kjer tudi pojem in pomagam. Rada se udeležim takih dogodkov,« je povedala Kristina Pinterič iz Artič, ki je tudi aktivna v društvu KD Žarek. »Pripravila sem skledice za ocvirke in veliko skledo, v kateri so bili ptički. Vse sem naredila iz kruhovega testa. Na koncu sem dodala še ocvirke, ki smo jih minule dni pripravili v društvu. Prejšnji teden smo jih cvrli prvič, na dan razstave pa smo jih pogreli, da so se nafrfurili.«

Skledice za tretje mesto.

Ročno narezani

Ko so bile nagrade podeljene, uradni program pa končan, se je začelo pravo slavje. Domačini so pospravili stole, prinesli mize, na njih pa postregli z vsemi razstavljenimi ocvirkovimi dobrotami. »Tele ocvirke, ki ste jih danes jedli, smo pripravili sami. Pri kmetu Jožetu Ažmanu iz Arnovega sela vsako leto kupimo 60 kilogramov sala. Potem smo se usedli v domu za mizo in ga narezali na kocke, velike dvakrat dva centimetra. Potem smo to scvrli, na dan dogodka, torej v soboto, pa še enkrat.

Tudi mladi se navdušujejo nad ocvirki.

Pravi ocvirki so cvrti dvakrat,« je poznavalsko dodala Zdenka Gorišek. Nad celotno pripravo, ki je trajala mesec dni, je bdelo več kot 10 pridnih parov rok. Največja nagrada za vse te srčne ljudi v Dolenji vasi, kjer je bila in bo ostala doma ena in edina ocvirkijada, pa je bila polna dvorana. 

Po uradnem programu se je nadaljevalo druženje.

Za smeh je bilo poskrbljeno.

Irena Stergar (na sredini) je ponosna, da njena ideja tako lepo živi.