Praznična želja: zbrati denar za olimpijado

GALICIJA – Poznamo navadne in specialne olimpijade. Specialne predstavljajo zbor najboljših športnic in športnikov na svetu, ki jih tarejo motnje v duševnem razvoju. Naslednja takšna prireditev bo potekala od 14. do 21. marca prihodnje leto v Abu Dabiju. Slovenske barve bo na teh svetovnih igrah zastopalo 24 tekmovalk in tekmovalcev, med katerimi bo tudi en judoist.


Ali bo učenec II. osnovne šole Žalec Žiga Vangoš tam res nastopil, pa bo odvisno predvsem od tega, ali mu bo uspelo zbrati dovolj sredstev tako za nakup športne opreme, osebnih pripomočkov, za priprave in letalsko vozovnico do Združenih arabskih emiratov, kot tudi, ali bo šel lahko z njim tudi njegov trener Timotej Verdel. Ta deluje, kot varuh negovalec, tudi na Žigovi osnovni šoli, in v 16-letniku iz Galicije je že pred časom spoznal izjemno nadarjenega borca. V pičlih dveh letih resnega treniranja pod vodstvom Verdela in legendarnega Marjana Fabjana se je Žiga že razvil v tako vrhunskega judoista, da se tudi tistim tekmecem, ki nimajo motenj v duševnem razvoju, hlače tresejo.
 

Bodoči mesar ponosen na mizarja

Fant je resda vihrav, kot se za pubertetnika ne nazadnje spodobi, a tudi neznansko marljiv. »Če ne bi bilo doma mame, bi jo že prej popihal iz šole,« nam je v tistem zaupal. Bi se šel nemara potepat? »Nikakor,« je odvrnil. »Šel bi domov in takoj na šiht!«


Žiga je že zdavnaj našel svoj blaženi mir v mizarski delavnici Slavka Ašenbergerja iz sosednjega Železnega. Tam mu pridno pomaga, nekaj malega zasluži, »predvsem pa izdeluje tako lepe deske in izdelke«, ga je pohvalil tudi njegov bratec Žan, ki je ravno prisopihal iz šole. Dve leti mlajši je in prav tako obiskuje žalsko osnovno šolo s posebnim programom vzgoje in izobraževanja. Tudi Žan je bil svoje čase soliden judoist, »a sem nehal«, pove. Zakaj je nehal, je razodela kar njegova mama Marija: »Ko ga je neka punca na tatamiju tako pošteno pretepla, se mu je na lepem vse skupaj uprlo.«

»Mah,« je zamahnil Žan.
»Res, dobro ga je namahala, pa saj je skoraj ves teden javkal,« se je smejala njegova mama.

Žan, ki si želi postati mesar, je moral s stisnjenimi zobmi vendarle priznati, da je imela prav.


Pri hiši imajo sicer pet otrok, ob Žigi in Žanu še tri dekleta. Osemnajstletna Darja je že skoraj odrasla in opravlja prakso v gostišču. Izučila se bo za natakarico. Najmlajša je Lara, stara je štiri leta, hodi v vrtec. Ker je zbolela in je spala, je 36-letna Marija od otrok zahtevala tišino. Ni ji uspelo. Živahno in otroško vzdušje je znala še posebno ogreti zgovorna sedemletnica Zala, ki hodi v prvi razred. Tudi ona si želi postati judoistka, še raje pa bi bila frizerka, smo izvedeli.
 

Da bi le šel v Abu Dabi

V Galiciji živijo v podnajemniškem stanovanju. Tako Marija kot njen partner Gregor imata minimalno plačo. On prodaja avtodele, ona je delavka v tovarni. Naporno triizmensko delo od nje zahteva veliko odrekanja. Videvajo se večinoma ob večerih, a ne objokujejo trenutnega finančno ne najboljšega stanja. Marija ne skriva, da otrokom vsako leto privoščijo morske počitnice. »Letos smo bili na Murterju,« je dodal Žiga.

»Si tudi tam na morju kakšnega pretepel?« smo malce podrezali v žilavega Žigo in ugotavljali, kako dojema paleto veščin, ki jih obvlada in bi jih marsikdo lahko tudi izkoriščal.


»Judo seveda ni za to,« je brž opozorila njegova mama.

»Čeprav mi je Fabjan enkrat lepo rekel, da lahko judo uporabim tudi v primeru, če bi me kdo hotel ubiti, sicer pa ne!«
Žiga resnično obožuje judo. Rad ima mete, padce in prijeme. Prej je občudoval Urško Žolnir in Petro Nareks ter se zgledoval po njima, zdaj jih ni malo, ki občudujejo njegov neverjetni napredek. Ko se je zadnjič iz Kopra in Ljubljane, kjer je na državnem nivoju pometel z vsemi, vrnil okrancljan v zlatu, je domače povsem mirno, kot da ne bi bilo nič kaj takega, obvestil: »Jaz grem v Abu Dabi.«


Seveda mu ni nihče verjel. Že naslednji dan je ponovil: »Jaz grem v Abu Dabi.« Pa je bil njihov odziv podoben. Menda je moral posredovati šele trener Verdel, da so domači končno verjeli in se iskreno razveselili.

»Tudi jaz hočem v ta Abi Dabi!« je simpatično narobe kar naprej ponavljala Zala.

»Ne moreš, Zala, predraga vozovnica je, vprašanje, ali bomo zbrali sploh zame,« jo je dodobra streznil kar Žiga. Kdo ve, morda pa le bodo zbrali dovolj, tukaj so namreč božični prazniki in novo leto, čas dobrodelnih in najlepših namenov.


Na Žigo so doma vsi po vrsti resnično ponosni. »Mi ne bomo šli nikoli tako daleč,« je ugotavljala Marija. Zadnje čase se pri njih tako in tako govori samo še o tem Abu Dabiju, ogledujejo si fotografije fantastičnih nebotičnikov in pregrešno dragih avtomobilov, da ne bo Žigi nemara tako všeč in bo hotel slednjič ostati kar tam, smo se družno nasmehnili. »Bom videl,« je brez razmisleka odrezal Žiga. Na veliko obrazov se je nenadoma prikradla resnost. Nakar je vendarle poskrbel za olajšanje: »Eh, ne bojte se, doma je ja najlepše!«