Praznik drnjul v Škrbini

Rumeni dren spada med razmeroma številne, zlasti po srednji Evropi razširjene, pri nas pa premalo znane in cenjenih rastline z užitnimi plodovi. Morda je celo bolj cenjen njegov žilavi les kot višnjevo do rubinasto rdeči, do dva cm dolgi ovalni sočni plodovi, ki z zrelostjo še potemnijo. Manjši plodovi rdečega drena niso užitni, z obojimi se prehranjujejo divje živali, cvetovi pa so paša za čebele. Obe vrsti uspevata na gozdnem robu in sta priljubljeni okrasni rastlini.

Za zdravje in posladek

Plodove rumenega drena, čeprav je znano, da vsebujejo veliko vitamina C – od tod rek zdrav in trden kot dren –, obirajo le redki poznavalci. Še redkejši uporabljajo zrele plodove za kaj več kot pripravo sokov in marmelad. Praznik drnjul – tako na Krasu pravijo drnuljam ali drenuljam – je bil lepa priložnost, da se tej rastlini in njenim plodovom prizna veljava, ki si jo zasluži. Razstavo z več vzporednimi dejavnostmi so žene in dekleta iz Škrbine na Krasu, kjer je velik del življenja preživel slikar Lojze Spacal, letos že drugič pripravile v opuščeni Kraški šoli na robu vasi. V njej si je v nadstropju vredno ogledati rekonstruirano učilnico z učili, učbeniki, zvezki in drugim inventarjem iz 60. let prejšnjega stoletja. V prostornem pritličju so nabiralke drnulj ponudile množico idej za popestritev in obogatitev jedilnikov. Ne le na ogled, tudi za pokušino je bilo na mizah v dveh vrstah ponujenih dobrih trideset samostojnih pripravkov in jedi, večinoma sladic, z večjim ali manjšim deležem drnulj.

Od kisa do štrukljev

Najbogatejšo ponudbo je pripravila Lili Mržek, ki se tudi najbolj zavzeto ukvarja z zamudnim in utrudljivim nabiranjem, izkoščičevanjem ter sušenjem, vkuhavanjem in drugimi oblikami konzerviranja teh užitnih darov narave. Na treh mizah je pokazala izjemno iznajdljivost in domiselnost, med drugim z izdelovanjem likerja ter vlaganjem drnulj v med, pa tudi kis in slanico, pri čemer njihov okus presenetljivo spominja na oljke. Pohvalila se je lahko še z drnjulovim sladoledom, torto in žele bomboni pa malimi picami, ajdovo kašo z drnjulovo omako in še kakšno dobroto.

Izkazale so se tudi druge vaščanke, ki jih je gospa Lili kot organizatorka spodbudila s svojim zgledom in prepričevanjem. Prišle so tudi nekatere, za katere je menila, da jih ne bo, tako da je bila skupna ponudba letos znatno bogatejša od lanske, in to kljub temu, da drnjul zaradi toče v Škrbini in bližnji okolici skoraj ni bilo. Zanje se je bilo treba potruditi do drugih, celo več kilometrov oddaljenih rastišč.

Vsaka vaščanka, ki se je udeležila razstave, je pripravila nekaj čisto posebnega, podpisanega s svojim imenom. Jadranka na primer krhke rogljičke, Sandra kvašene štruklje s skuto, Tjaša piškote s čokolado, Vida sočen biskvit, Marica piškote, oblikovane v vrtnice, Elvira zavitek s skuto in fritajo, Marija krhke žepke z marmelado, Branka buhteljne in kvašene cmoke z marmelado in prelivom – vse seveda z okusom po drnjulah!

Če bo šlo tako naprej – in, seveda, ne bo toče – bo prihodnje leto praznik drnjul v Škrbini še bolj množičen in prazničen.