Praznik se ustvari v odnosih

Verjetno je nemogoče našteti vse spremembe, ki jih je prineslo letošnje leto, in verjetno še nikoli ne bomo s takšno negotovostjo stopili v novo. Številni so v minulih mesecih doživeli popolne preobrate v svojem življenju in s strahom zrejo v prihodnost, drugi so hvaležni za stabilnost v odnosih, ki jih ohranja pri zdravi pameti in jim daje upanje.


»Letošnje leto nas je še posebno preizkušalo v potrpežljivosti,« meni doc. dr. Saša Poljak Lukek, spec. zakonske in družinske terapije. »Velikokrat smo morali počakati, se prilagoditi, potrpeti in tudi trpeti zaradi soočanja s posledicami pandemije. Tako odrasli kot otroci smo imeli možnost razvijati potrpljenje do samih sebe in do ljudi okoli nas. Mislim, da je to lahko dobra popotnica za življenje, in upam, da bomo lahko nekoč v prihodnosti rekli, da smo zaradi te izkušnje tudi bolj potrpežljivi, bolj solidarni in bolj sočutni. S tem pa bomo v odnose vnašali manj bolečine, opazili in se odzvali na stisko sočloveka in tudi ob hujših duševnih stiskah našli izhod.«

Stisko odpravljamo drugače

A seveda smo še daleč od takšnega spoznanja in tolažbe, mnogi ne vidijo izhoda iz stiske in bolečine, praznični čas pa bo le še prilival olja na ogenj: »Tudi pri terapevtskem delu, ki smo ga morali prilagoditi, se je izkazalo, da je treba do ljudi in njihovih stisk, bolečin in tudi duševnih težav pristopati na drugačen način. Z oddaljenim načinom delovanja ljudem ponujamo razumevanje, podporo in jih usmerjamo do lastnih virov moči oziroma, če je treba, do ustrezne zunanje podpore.« In čeprav bi nam morali biti družina in družba najbližjih v največjo podporo, se je marsikje izkazalo, da sta v resnici vir največjih stisk, ugotavlja sogovornica: »Vse bolj kaže, da se povečuje stiska prav v družinskih odnosih, ki so zaradi spremenjenega načina dela in šolanja postali bolj intenzivni. Stres, ki se je prej uravnaval v drugih odnosih (odrasli v službenih odnosih, otroci v odnosih zvrstniki), se je zdaj prenesel v družinske. Posamezniki, ki jim odnosi v družini predstavljajo varno zatočišče, so ta čas izkoristili za njihovo poglobitev. Na drugi strani pa, če je prav družina izvor stresa in nerazumevanja, pomeni ta čas resnično povečano krizo in stisko. Zaradi omejenih možnosti psihološke podpore pa so osebe pogosto prepuščene same asebi. Zatekajo se v odvisnosti, zaradi razočaranja se odmikajo iz odnosov, ker ne prenesejo več pritiska, se zatekajo v nasilje, ker ne zmorejo več obvladovati vseh notranjih in zunanjih dražljajev, se pojavijo depresivna, tesnobna, panična doživljanja. Vse to pa okrni posameznikovo sposobnost, da poskrbi zase in za svoje bližnje.«

Razumevanje in podpora

In kakšno uteho naj najdejo v bližajočih se praznikih? Za marsikoga bodo vir dodatne bolečine, lahko pa so tudi tolažba. Spet, odvisno je od odnosov, ki jih gojimo z bližnjimi. Kot pojasnjuje doc. dr. Poljak Lukekova, so lahko tudi letošnji prazniki prav takšni kot pretekla leta: »Praznik se ustvari v medosebnih odnosih. In tako kot vsako leto lahko tudi letos ustvarimo praznike v urejenih medosebnih odnosih, ne glede na vse spremenjene zunanje okoliščine. Seveda, vsak posameznik se sooča z različnimi omejitvami, prikrajšanostjo, spremembami. In tudi letošnjo koronapreizkušnjo lahko obrnemo sebi v prid. Lahko je ravno to priložnost, da ponovno poiščemo razumevanje in podporo med bližnjimi. Če pokažemo ranljivost ljudem, ki nas imajo radi, bomo prejeli sočutje in razumevanje in to nam bo pomagalo, da bomo v odnosih oblikovali razloge za praznovanje. Takrat bomo lahko v družinskem druženju našli sproščenost in možnost, da pozabimo na skrbi. Istočasno pa nam bo to pomagalo, da bomo z zadostno mero energije stopili v naslednje leto.«


A vendarle, kaj pa če v svoji družini te možnosti nimamo? Mnogi namreč niso deležni sočutja in razumevanja ljudi okoli sebe. Terapevtka polaga na srce: »Takrat je pomembno, da razumemo, da s krivdo tega ne bomo rešili. Krivdo in nemoč moramo v tem primeru zamenjati s sočutjem do samega sebe. Če lahko sprejmemo lastno ranljivost, bomo lahko sočutni do samih sebe. Mogoče v tem primeru ne bomo praznovali na način, ki si ga želimo in zaslužimo, bomo pa nežni do samih sebe in si dovolili, da kljub vsem omejitvam začutimo radost božičnega časa in upanje, ki ga prinese novo leto. Radost in upanje pa nam bosta v prihodnjem letu pomagala, da bomo začeli spreminjati tisto, kar lahko, in sprejemati tisto, česar ne moremo spremeniti.«