SODBA
Preberite, kaj je sodišče očitalo Cerarjevim
To je odločitev, ki je bila kaplja čez rob.
Odpri galerijo
Miro Cerar in Jure Leben. FOTO: Matej Družnik
LJUBLJANA – »Projekt o drugem tiru je doživel nov udarec,« je v sredo ob napovedi svojega odstopa dejal premier Miro Cerar o odločitvi vrhovnega sodišča, ki je nekaj ur prej ugodilo pritožbi Vilija Kovačiča in odločilo, da je treba referendum o drugem tiru ponoviti. To odločitev je Cerar označil kot kapljo čez rob.
In kaj v odločitvi sodišča sodniki očitajo Cerarjevim? Sodniki Brigita Domjan Pavlin, Erik Kerševan in Marko Prijatelj so v obrazložitvi med drugim navedli odločitev ustavnega sodišča, da so zakonske določbe, ki dopuščajo nastopanje vlade v referendumski kampanji kot organizatorja kampanje in porabo javnih sredstev, neustavne, ker prekomerno posegajo v pravico do svobodnega glasovanja na referendumu. Ustavno sodišče je tudi poudarilo, da je naloga vlade, ker ima ključne informacije, poskrbeti, da je obveščanje javnosti stvarno, celovito in transparentno ter da lahko samo ob takem ravnanju uporablja proračunska sredstva.
Vrhovno sodišče pa je ugotovilo, da je Cerarjeva vlada v referendumski kampanjo nastopala izključno v podporo zakonu in samo v ta namen tudi porabljala proračunska sredstva.
Poleg tega vlada ni opozarjala na določena tveganja in lastnosti, ki bi jih lahko prinesel zakon o drugem tiru. Hkrati je iz dokazov jasno razvidno, da informacije oziroma argumenti nasprotnikov zakona niso bili poudarjeni na enak način kot argumenti in informacije vlade za zakon. Volivci tako niso imeli možnosti, da bi na podlagi celotnega gradiva samostojno oblikovali mnenje, na podlagi katerega bi glasovali na referendumu. Vladna referendumska kampanja je bila »nedopustno enostranska«, je ugotovilo sodišče.
Sodišče je poudarilo, da vpliva zaradi nedopustne referendumske kampanje vlade ni mogoče številčno ovrednotiti, da je pa splošno znano, da kampanja vpliva na izid. »Cilj navedene, nedopustno enostranske kampanje vlade je bil vplivati na celotno volilno telo z vsemi sredstvi referendumske kampanje (prek 150 oglasov na najbolj gledanih televizijskih kanalih, oglasi in obvestila na najbolj gledanih spletnih straneh, tisk 20.000 letakov, vlaganje letakov v tedenski časopis, ki je med najbolj branimi, neposredno pred referendumsko kampanjo itd.). Vse to pa je bilo financirano iz javnih sredstev,« so zapisali sodniki.
In kaj v odločitvi sodišča sodniki očitajo Cerarjevim? Sodniki Brigita Domjan Pavlin, Erik Kerševan in Marko Prijatelj so v obrazložitvi med drugim navedli odločitev ustavnega sodišča, da so zakonske določbe, ki dopuščajo nastopanje vlade v referendumski kampanji kot organizatorja kampanje in porabo javnih sredstev, neustavne, ker prekomerno posegajo v pravico do svobodnega glasovanja na referendumu. Ustavno sodišče je tudi poudarilo, da je naloga vlade, ker ima ključne informacije, poskrbeti, da je obveščanje javnosti stvarno, celovito in transparentno ter da lahko samo ob takem ravnanju uporablja proračunska sredstva.
Vrhovno sodišče pa je ugotovilo, da je Cerarjeva vlada v referendumski kampanjo nastopala izključno v podporo zakonu in samo v ta namen tudi porabljala proračunska sredstva.
Premier Miro Cerar z ministroma Počivalškom in Gašperšičem, s sekretarko Kozlovičevo in z drugimi na informativni vožnji in ogledu. FOTO: Jure Eržen
Poleg tega vlada ni opozarjala na določena tveganja in lastnosti, ki bi jih lahko prinesel zakon o drugem tiru. Hkrati je iz dokazov jasno razvidno, da informacije oziroma argumenti nasprotnikov zakona niso bili poudarjeni na enak način kot argumenti in informacije vlade za zakon. Volivci tako niso imeli možnosti, da bi na podlagi celotnega gradiva samostojno oblikovali mnenje, na podlagi katerega bi glasovali na referendumu. Vladna referendumska kampanja je bila »nedopustno enostranska«, je ugotovilo sodišče.
Sodišče je poudarilo, da vpliva zaradi nedopustne referendumske kampanje vlade ni mogoče številčno ovrednotiti, da je pa splošno znano, da kampanja vpliva na izid. »Cilj navedene, nedopustno enostranske kampanje vlade je bil vplivati na celotno volilno telo z vsemi sredstvi referendumske kampanje (prek 150 oglasov na najbolj gledanih televizijskih kanalih, oglasi in obvestila na najbolj gledanih spletnih straneh, tisk 20.000 letakov, vlaganje letakov v tedenski časopis, ki je med najbolj branimi, neposredno pred referendumsko kampanjo itd.). Vse to pa je bilo financirano iz javnih sredstev,« so zapisali sodniki.
