Pred 100 leti je bilo Celje še v nemških rokah

Prva velika, svetovna vojna se je uradno končala 11. novembra 1918 ob 11. uri s podpisom kapitulacije Nemčije pred antantnimi silami in ZDA. Obveljalo je premirje, ki ga je Avstro-Ogrska dosegla že osem dni prej. Nič več pa ni moglo ustaviti razpadanja izčrpane monarhije. Na njenem ozemlju so se rojevale nove nacionalne države, Avstrija in Madžarska pa sta se skrčili na manj kot četrtino prejšnjega ozemlja. Čehom, Slovakom in drugim narodom, ki jim Dunaj ni hotel priznati več avtonomije, so sledili tudi Slovani na jugovzhodu.


Slovenci, Hrvati in Srbi, ki so živeli v mejah Avstro-Ogrske, so 29. oktobra 1918 – v duhu majniške deklaracije, ki jo je cesar Karel IV. zavrnil – na ljubljanskem Kongresnem trgu razglasili svojo državo. Ta prva južnoslovanska politična tvorba ni bila mednarodno priznana, dele slovenskega in hrvaškega ozemlja so si glede na londonski sporazum prilaščali Italijani, a se je kljub temu skoraj v vsem vedla kot država. Dokler se po 33 dneh ni povezala z zmagovito Srbijo v Kraljevino SHS – Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Živelo slovensko Celje!

Bogata razstava Iz vojne v novo državo v celjskem pokrajinskem muzeju prikazuje, kako je bilo ta prelom v zadnjem obdobju vojne in v letih po njej čutiti v Celju in okolici. Največja javna manifestacija je bila 6. novembra 1918, ko je celjski Narodni svet prevzel oblast. Dogodek je pred mestno hišo pozdravilo, po poročanju slovenskega tiska, 20.000 ljudi – skoraj trikrat toliko, kot je imelo Celje prebivalcev!

Kot je zapisal dr. Tone Kregar, eden od šestih soavtorjev razstave, je zbrane sokole, šolarje in dijake, ženske v narodnih nošah, godbenike, pevce in druge z balkona magistrata pozdravil predsednik celjskega narodnega sveta dr. Ernest Kalan. Sklenil je z besedami: »Danes plapolajo na mestni hiši prvič slovenske trobojnice in ostanejo za večno. Živelo slovensko Celje! Živela Jugoslavija!«

Težka pot do popolne oblasti

Pot do tega cilja ni bila lahka. Odločilni preobrat, ki bi bil težaven že v urejenih mirnodobnih razmerah, se je dogajal v času, ko je bilo posod še čutiti vojno. Tako v množici vojaštva, ki se je z železnico vračalo na svoje domove, kot takrat in še dolgo po ustavitvi bojev v splošnem pomanjkanju hrane in zdravstvene oskrbe za ranjence, bolnike in tudi za zbegano civilno prebivalstvo.
Po vrhu, kar je danes že skoraj pozabljeno, je bilo Celje, pred sto leti Cilli, še trdno v nemških rokah. Zgoditi se je moralo podobno kot v Mariboru, kjer je general Rudolf Maister v bliskoviti akciji – tudi s pomočjo 200 prostovoljcev iz Celja – razorožil nemško varnostno stražo in s tem Nemcem in njihovim podpornikom onemogočil učinkovit odpor. Vodstvo celjskega 87. pešpolka je že 1. novembra priseglo zvestobo mestnemu Narodnemu svetu, ki je ustanovil tudi svojo narodno stražo in si s tem odprl pot do prevzema civilne oblasti. Predaja poslov med nemškim in slovenskim županom je bila potrjena s podpisom prvega zapisnika v slovenščini.

Do prvega slovenskega župana

Razstavo sestavlja sedem tematskih sklopov, ki jih je predstavilo šest strokovnjakov za posamezna področja. Prvega in zadnjega, oris vojaških dogodkov v Celju ob koncu vojne in zapis o vzpostavitvi novega poštnega sistema, kjer poleg znamenitih Verigarjev omenja tudi manj znano, v Beogradu prepovedano celjsko izdajo pretiskov avstrijskih znamk, je pripravil mag. Damir Žerič. Burne dogodke od prevrata do izvolitve prvega slovenskega župana v Celju je s predmeti in dokumenti prikazala Rolanda Fugger Germadnik, Jože Ratej pa je orisal razmah industrije po tem, ko je leta 1864 do Celja segla železnica Dunaj–Trst. Po tem so se širše uveljavile železarna Štore, cinkarna in Westnova tovarna emajlirane posode, ki so jo prodajali tudi v Indijo in na Kitajsko.

Etnologinja Barbara Trnovec se je po uvodni epizodi simbolne odstranitve kipa cesarja Jožefa II. z vitrino in panojem ali dvema posvetila znamenitim celjskim osebnostim. Poleg industrialca Adolfa Westna st. ter pisatelja in politika Antona Novačana trem ženskam: gledališki igralki Meti Baš, spiritistki baronici Adelmi von Vay in svetovni popotnici Almi Karlin. Opozorila je tudi na spominjanje in pozabljanje, ki se kaže v poimenovanju ulic in trgov, in na odločno čiščenje nemškega in nemškutarskega prebivalstva. Leta 1921 je samo še 11 odstotkov Celjanov navedlo za svoj materni jezik nemščino, le dobro desetletje prej pa je bilo takih blizu dve tretjini!
Umetnostna zgodovinarka Gabrijela Kovačič je z nekaj razstavljenimi deli Avgusta Seebacherja, Frana Tratnika, Elde Piščanec, Ivana Napotnika in Doroteje Hauser spomnila na najvidnejše likovne umetnike na Celjskem v obravnavanem obdobju, Stane Rozman pa je orisal burno dogajanje na področju denarništva, ki ga je strnil v naslovu Iz krone v dinarje.

Nova država opravi s prejšnjo

Kustos Žerič, ki me je pospremil skozi razstavne prostore, je opozoril na različne poudarke in podrobnosti, ki jih razkriva razstava. Njeni avtorji v ospredje niso več postavili poteka vojne, ki ji je bilo v zadnjih letih namenjene veliko pozornosti, »temveč le dva važna dogodka,« je dejal. »Smrt cesarja Franca Jožefa leta 1916, poslednje simbolne osebnosti, ki je še držala skupaj niti razkrajajoče se države, ter v naslednjem letu nastanek in podpisovanje majniške deklaracije«.

Vse drugo se je dogajalo že po koncu vojne. »Tudi prve občinske volitve leta 1921, na katerih Nemci niso smeli sodelovati in so Celju dale prvega slovenskega župana,« je še poudaril Damir Žerič in spomnil, da so se korenine »srditih mednacionalnih razprtij razrasle že v zadnji tretjini 19. stoletja. Oboji so si postavili svoji trdnjavi: Nemci Nemško hišo, pozneje Celjski dom, Slovenci pa Narodni dom. Razdeljenost po narodni pripadnosti se je kazala tudi pri včlanjevanju v društva. Pred prvo vojno jih je bilo okrog 80 in skoraj ni bilo Celjana, ki ne bi bil včlanjen v katero od njih.«
Posledico dolgoletnih trenj vidi mag. Žerič tudi v veliki udeležbi Celjanov v bojih za severno mejo. »Bojevanje je bilo skoraj v celoti prepuščeno Štajercem in Korošcem,« je pripomnil in dodal, da je imela »pomembno vlogo v oblikovanju slovenske narodne zavesti pod vplivom preporodovcev tudi celjska gimnazija. Njena dijaka sta bila junaka Franjo Malgaj in Srečko Puncer, njun mentor pa general Maister. Poleg tega smo spomnili na skoraj pozabljeno Celjsko legijo, ki je pozimi 1918/19 v Zgornji Savinjski dolini ščitila tamkajšnje odročne kmetije pred roparskimi napadi z avstrijske strani.«