SEVERNA MEJA
Pred 100 leti pravi vojak na pravem mestu
Mineva stoletje od zgodovinskega trenutka, ki ga slavimo tudi kot državni praznik. Rudolf Maister je 23. novembra 1918 odprl možnost za zavarovanje severne meje.
Odpri galerijo
Maistra je leta 1919 naslikal Božidar Jakac.
MARIBOR – Dan Rudolfa Maistra zaznamuje spomin na 23. november 1918, ko je ta general prevzel vojaško oblast v Mariboru in s tem odprl možnosti za zavarovanje severne meje. Takratno slovensko ozemlje je tako pridobilo del Koroške in omogočilo pridružitev Prekmurja matični domovini. »Sam Bog nam ga je ob pravem času prinesel v Maribor,« so ob koncu prve svetovne vojne govorili ljudje ob severni meji.
»V svojem dalekovidnem preroškem duhu, s svojo sugestivno osebno vplivnostjo in s svojimi izrednimi vojaškimi vrlinami ter s svojo izredno odločnostjo je tukaj po točno zasnovanem načrtu pripravil in izvedel ono veliko delo, s katerim je ovekovečil v naši slovenski in jugoslovanski zgodovini kot narodni junak naravnost legendarne tradicije,« je ob njegovi smrti na Uncu 26. julija 1934 vzneseno zapisal kronist Učiteljskega tovariša.
Sporazumno s takratnim mariborskim Narodnim svetom se je s 15 častniki in 87 vojaki polastil Maribora, sam pa se je s karabinko na rami postavil na mariborski peron ter prekrižal račune in načrte takratnega (nemškega) mestnega poveljnika Holika, ki je s svojimi častniki skoval načrt, po katerem bi Maribor pripadel Avstriji. Prvega novembra 1918 je meljska vojašnica padla v roke slovenskih vojakov pod poveljstvom stotnika Edvarda Vaupotiča. Po tej zasedbi so Maistru ostali zvesti še slovenski častniki Joža Malenšek, Franjo Luknar, Gustav Šilih, Lojze Malenšek in Metod Rakuša.
S temi in še nekaterimi podčastniki ter 87 možmi je stotnik Vaupotič sestavil prvo jugoslovansko stotnijo v Mariboru, za njenega poveljnika imenoval nadporočnika Jožka Malenška, in to je bila prva posadka generala Maistra. Narodni svet je majorja Maistra imenoval za generala, in s tem višjim činom je zmogel krotiti nemške oficirje in preostale oblastnike. Tako je že 9. novembra istega leta sredi priprav nemškega prevrata in nastopa nemških železničarjev v stavko izdal mobilizacijski oglas.
V jutranjih urah 23. novembra je razorožil »belo-zeleno« nemško gardo v dravski vojašnici in zasedel Špilje ter vso severno jezikovno mejo od Radgone do Dravograda, po deželi pa je ustanavljal narodne straže.
In kako se je generala in pesnika spominjal zdaj pokojni umetnostni zgodovinar dr. Sergej Vrišer, ki je Maistra spoznal v svojem otroštvu? »Zmeraj, kadar beseda nanese na Rudolfa Maistra, ga zagledam, kako rahlo sključen in včasih ogrnjen z vojaškim plaščem zre skozi okno svoje knjižnice na ulico, ki je nosila in še nosi njegovo ime,« je zapisal ob razstavi Podoba vojaka. »Maister je bil del mojega otroštva, in kakor moji vrstniki, ki smo se podili po travniku nasproti njegove hiše, sem si za vedno zapomnil njegov izklesani, koščeni obraz, žive oči in veličastne brke. Z leti so se v ta obraz zajedle črte bolezni, ki je upognila tudi telo, a žive oči so ostale.«
Dr. Vrišer pravi, da je bil Maister nasploh vse življenje privlačen ne le zaradi ognjevitosti svojega duha, marveč je bil tudi postaven človek: »Že zgodaj je zorel v osebnost, ki je pritegovala krog prijateljev in v odločilnih prevratnih dneh tudi soborce. Tako kot je znal prepričljivo govoriti, se je zavedal tudi svoje markantne pojavnosti. Na filmskem traku se nam je ohranil spomin na leto 1919, ko je ob prevozu posmrtnih ostankov Zrinjskega in Frankopana na mariborskem kolodvoru stopil na govorniški oder, ogrel množico z besedami in teatralično zavihtel golo sabljo.«
Umetnostni zgodovinar se spominja Maistrovih govorov, največkrat kratkih, a odločnih stavkov, ko je denimo dejal, da je ponosen, da se ulica, ki je nekoč nosila ime nemškega kanclerja Bismarcka, zdaj imenuje po njem. »Spominjam se njegovega glasu, ki je z leti in boleznijo pojemal, impresivne pa so bile tudi njegove govorniške geste in nasploh vsa drža legendarnega generala. Zapisal sem že, a naj ponovim, da smo si tam v zgodnjih letih jugoslovanske države Maistra želeli prav takšnega, kot je rad nastopal v javnosti. Bili smo ponosni, da imamo tudi Slovenci svojega vojščaka, ki je bil obenem še pesnik in lep človek.«
Dr. Sergej Vrišer je še povedal, da je bil Maister za Slovence seveda več kot samo militantna pojava: »Po drznosti in všečni vojaškosti je nekoliko spominjal na maršala Pilsudskega. Neki slovaški zgodovinar, ki sem mu Maistra opisal, pa je v njem videl tudi sorodnosti s slovaškim narodnim junakom – generalom Štefanikom. Kakor koli že, Maister je vsekakor ubral svojo, iz današnjih danosti izhajajočo pot. In čeprav vsa leta vojne ni bil na fronti in je opravljal le dolžnosti zalednega častnika, je bil, ko je šlo za usodo Maribora in slovenske severne meje, pravi vojak na pravem mestu.«
S karabinko na peronu
»V svojem dalekovidnem preroškem duhu, s svojo sugestivno osebno vplivnostjo in s svojimi izrednimi vojaškimi vrlinami ter s svojo izredno odločnostjo je tukaj po točno zasnovanem načrtu pripravil in izvedel ono veliko delo, s katerim je ovekovečil v naši slovenski in jugoslovanski zgodovini kot narodni junak naravnost legendarne tradicije,« je ob njegovi smrti na Uncu 26. julija 1934 vzneseno zapisal kronist Učiteljskega tovariša.
Maistra je leta 1919 naslikal Božidar Jakac.
Sporazumno s takratnim mariborskim Narodnim svetom se je s 15 častniki in 87 vojaki polastil Maribora, sam pa se je s karabinko na rami postavil na mariborski peron ter prekrižal račune in načrte takratnega (nemškega) mestnega poveljnika Holika, ki je s svojimi častniki skoval načrt, po katerem bi Maribor pripadel Avstriji. Prvega novembra 1918 je meljska vojašnica padla v roke slovenskih vojakov pod poveljstvom stotnika Edvarda Vaupotiča. Po tej zasedbi so Maistru ostali zvesti še slovenski častniki Joža Malenšek, Franjo Luknar, Gustav Šilih, Lojze Malenšek in Metod Rakuša.
Spomenik v Kamniku FOTO: PrimoŽ Hieng
S temi in še nekaterimi podčastniki ter 87 možmi je stotnik Vaupotič sestavil prvo jugoslovansko stotnijo v Mariboru, za njenega poveljnika imenoval nadporočnika Jožka Malenška, in to je bila prva posadka generala Maistra. Narodni svet je majorja Maistra imenoval za generala, in s tem višjim činom je zmogel krotiti nemške oficirje in preostale oblastnike. Tako je že 9. novembra istega leta sredi priprav nemškega prevrata in nastopa nemških železničarjev v stavko izdal mobilizacijski oglas.
Brdarjev spomenik pred železniško postajo v Ljubljani FOTO: PrimoŽ Hieng
V jutranjih urah 23. novembra je razorožil »belo-zeleno« nemško gardo v dravski vojašnici in zasedel Špilje ter vso severno jezikovno mejo od Radgone do Dravograda, po deželi pa je ustanavljal narodne straže.
Markantna osebnost
In kako se je generala in pesnika spominjal zdaj pokojni umetnostni zgodovinar dr. Sergej Vrišer, ki je Maistra spoznal v svojem otroštvu? »Zmeraj, kadar beseda nanese na Rudolfa Maistra, ga zagledam, kako rahlo sključen in včasih ogrnjen z vojaškim plaščem zre skozi okno svoje knjižnice na ulico, ki je nosila in še nosi njegovo ime,« je zapisal ob razstavi Podoba vojaka. »Maister je bil del mojega otroštva, in kakor moji vrstniki, ki smo se podili po travniku nasproti njegove hiše, sem si za vedno zapomnil njegov izklesani, koščeni obraz, žive oči in veličastne brke. Z leti so se v ta obraz zajedle črte bolezni, ki je upognila tudi telo, a žive oči so ostale.«
Spremenil je tok zgodovine.
Dr. Vrišer pravi, da je bil Maister nasploh vse življenje privlačen ne le zaradi ognjevitosti svojega duha, marveč je bil tudi postaven človek: »Že zgodaj je zorel v osebnost, ki je pritegovala krog prijateljev in v odločilnih prevratnih dneh tudi soborce. Tako kot je znal prepričljivo govoriti, se je zavedal tudi svoje markantne pojavnosti. Na filmskem traku se nam je ohranil spomin na leto 1919, ko je ob prevozu posmrtnih ostankov Zrinjskega in Frankopana na mariborskem kolodvoru stopil na govorniški oder, ogrel množico z besedami in teatralično zavihtel golo sabljo.«
87
vojakov je bilo v stotniji.
vojakov je bilo v stotniji.
Umetnostni zgodovinar se spominja Maistrovih govorov, največkrat kratkih, a odločnih stavkov, ko je denimo dejal, da je ponosen, da se ulica, ki je nekoč nosila ime nemškega kanclerja Bismarcka, zdaj imenuje po njem. »Spominjam se njegovega glasu, ki je z leti in boleznijo pojemal, impresivne pa so bile tudi njegove govorniške geste in nasploh vsa drža legendarnega generala. Zapisal sem že, a naj ponovim, da smo si tam v zgodnjih letih jugoslovanske države Maistra želeli prav takšnega, kot je rad nastopal v javnosti. Bili smo ponosni, da imamo tudi Slovenci svojega vojščaka, ki je bil obenem še pesnik in lep človek.«
Zmeraj, kadar beseda nanese na Rudolfa Maistra, ga zagledam, kako rahlo sključen in včasih ogrnjen z vojaškim plaščem zre skozi okno svoje knjižnice.
Dr. Sergej Vrišer je še povedal, da je bil Maister za Slovence seveda več kot samo militantna pojava: »Po drznosti in všečni vojaškosti je nekoliko spominjal na maršala Pilsudskega. Neki slovaški zgodovinar, ki sem mu Maistra opisal, pa je v njem videl tudi sorodnosti s slovaškim narodnim junakom – generalom Štefanikom. Kakor koli že, Maister je vsekakor ubral svojo, iz današnjih danosti izhajajočo pot. In čeprav vsa leta vojne ni bil na fronti in je opravljal le dolžnosti zalednega častnika, je bil, ko je šlo za usodo Maribora in slovenske severne meje, pravi vojak na pravem mestu.«
