Pred 28 leti: ubili dobrotnika, posebneža in politika Iveka iz Negove
Čeprav je bil preprost, neizobražen, pa je pri dosti čem imel prav, tudi o spreobrnjencih, ki so res najslabši ...
Odpri galerijo
Ivan Kramberger je bil inovator. FOTO: O. B.
Danes mineva 28 let, odkar je bil na binkoštno nedeljo, 7. junija 1992, v Jurovskem Dolu ubit znani dobrotnik iz Negove, Ivan Kramberger. Med številnimi velikimi ljudmi, ki jim je slikovita Negova nudila zavetje, jim dala znanje in jih poslala v svet, je eden glavnih dobri človek Ivan. Njegov rojstni kraj je Ženjak pri Benediktu. Leto 1936 je bilo prav posebno, saj se je materi Jožefi in očetu Francu 4. maja (na isti dan 44 let pozneje je umrl njegov vzornik Tito op. p.) rodil sin Ivan, še slutila pa nista, da bo njun sin Ivek postal tako dobrodušen in velik človek.
Rodil se je v družini 11 otrok in vsi so morali zgodaj od rojstne hiše, za pastirje in hišne pomočnike. Tudi mladi Ivek, kot so ga klicali domači, je šel za pastirja h kmetu v Voličino. Tam se mu ni dobro godilo in večkrat je pobegnil domov. Velikokrat je stradal, spal v jaslih in živel od mleka, ki mu ga je radodarno odstopila krava Šeka. Večkrat so mu na pomoč priskočili bratje in sestre, ki so mu nosili obleke. Osnovno šolo je obiskoval v Voličini. Po končani osnovni šoli je šel k dimnikarskemu mojstru Papiču, kjer je nekaj let bil dimnikarski vajenec. Vajeniški izpit je opravil v Ljubljani, dimnikarsko delo je nato opravljal v Celju in se spet vrnil nazaj k Papiču. Ko je bilo treba iti v vojsko, se je zaljubil, in da bi se služenju izognil, si je dal zamrzniti prste. Zdravniki so ga komaj rešili, vojaščino pa je kljub temu služil v Titogradu. Tam je opravil šoferski izpit za tovornjak.
V času služenja vojaškega roka si je prislužil vojaške medalje za hrabrost, saj je iz reke Morače rešil utapljajoče. Medaljo mu je dal sam maršal Tito. Ko se je vrnil iz vojaščine v domovino, se je odločil, da gre s trebuhom za kruhom v tujino. Pot ga je vodila preko Gradca, kjer je delal v opekarni. Ker je bilo delo težko, se je odločil, da gre v Nemčijo. Leta 1963 je v Nemčijo prišel z zvijačo, saj so ga žandarji zamenjali za Nemca. Zatekel se je v taborišče za tujce. Ker priimek Kramberger izvira iz Nemčije, so ga iz taborišča izpustili in pot je nadaljeval v Duisburg, kjer je kmalu dobil službo v mehanični delavnici. Delal je tudi v kemični tovarni, tam je opravljal najgrša dela. Direktor tovarne je opazil njegovo iznajdljivost in kmalu je dobil delo v bolnišnici Marien Hospital.
Ko je v bolnišnici zagledal zdravnike v belih haljah, si je tudi on želel, da bi si jo enkrat oblekel. V bolnišnici je delal vse; bil je vzdrževalec, hišnik ... Tam se je prvič srečal z dializnimi aparati in tegobami življenja. Opazil je tudi, da so aparati zastareli in ljudem nevarni. Kot vzdrževalec jih je začel popravljati in naredil je nekaj izboljšav. Naredil si je tudi avto iz odpadnega materiala. Poimenoval ga je bugatti, saj je bil zelo podoben originalu. Ravnatelj bolnišnice je opazil njegove izboljšave, poskrbel, da je prišel do primerne izobrazbe, in ga zaposlil v oddelku za dializo. Naredil je kar veliko izboljšav in patentiral aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc. Iz Nemčije je tudi pomagal Jugoslaviji s pošiljkami zdravil in raznim bolnišnicam podaril 41 dializnih aparatov, in to v bolnišnice v Srbijo, Hrvaško, na Ptuj, v Maribor, Mursko Soboto ...
Leta 1972 se je vrnil v domovino in spoznal Marjeto, s katero se je poročil in posvojil njena otroka. Skupaj sta se vrnila v Nemčijo, kjer sta pomagala veliko ljudem, saj sta ustanovila društvo za pomoč revnim. Ko sta se pripravljala na nove akcije, mu je umrl oče. Po 20 letih garanja v Nemčiji sta se odločila, da si ob Negovskem jezeru zgradita svoj topli dom. Vrnila sta se v domovino. Leta 1984 sta odprla gostišče ob Negovskem jezeru in na spominsko ploščo je napisal: »Odločil sem se za Titovo pot in šel bom po njej do konca svojih dni ...«
Še z večjim veseljem je pomagal ljudem in leta 1986 se jima je rodil prvorojenec Ivan. Kmalu je mali Ivan dobil vzdevek Ivek II. Svojega sina je imel tako rad, da mu je posvetil knjigo spominov Trnova pot. Z njim se je hotel vsakemu pokazati. Ljudje so v množicah prihajali k Negovskemu jezeru, saj je znal narediti šov. Ker je imel zelo rad živali, si je ob domu naredil manjši živalski vrt. Z opico, ki je kmalu postala njegov talisman, je po Sloveniji prodajal svoje knjige. Napisal je 10 knjig, med njimi je najbolj znana Trnova pot. Tudi v Sloveniji si je naredil avto iz starih delov. Začela se je kriza v Jugoslaviji in na vse hudo, kar se mu je zgodilo v življenju, se mu je leta 1990 rodil drugi sin Denis z downovim sindromom.
Čez noč se je odločil, da kandidira za predsednika predsedstva Republike Slovenije. Za predsednika ni bil izvoljen, dobil pa je podporo skoraj 20 % volivcev, kar pomeni, da ga je volil vsak peti Slovenec. Pred drugim krogom je v spravo med kandidati priredil velikonočno kosilo in vsakemu kandidatu podaril razpelo in vzkliknil: »Kramberger je nevernike vernike naredil!« Leta 1991 mu je umrla mati. Začela se je vojna za svobodno Slovenijo in tudi tukaj je pomagal ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo.
Na binkoštno nedeljo, 7. junija 1992, proti večeru pa je krogla v Jurovskem Dolu pretrgala burno in polno življenjsko pot 56-letnega Ivana, dobrega človeka iz Negove. V njegovi grobnici, v kateri ne počiva, pa je zapisano: »Kramberger Ivan 1936–1992, Pri srcu mu ostanejo siromaki in bolni.« Pokopali so ga na farnem pokopališču v Negovi in še nebo je jokalo, ko so ga položili k zadnjemu počitku.
V svojem življenju je Ivan za uboge in revne dal več kot pol milijarde evrov. In kot je dejal dr. Anton Trstenjak, se takšni geniji rodijo na vsakih 100 let...
Dobri človek iz Negove, ki je našo krizo in težave napovedal, bi marsikje po svetu že bil blaženi, če že ne svetnik, pri nas pa so ga elite že pozabile. Očitno bodo držale trditve mnogih, da se takšen genij rodi vsakih 100 let! Toda nekomu je bil na poti in je moral umreti. Kot bi bilo včeraj, a zgodilo se je pred nekaj približno 10.235 dni ali pred 28 leti; ko je bil tragično umorjen dobrotnik, posebnež in predsedniški kandidat. Pastirčka, viničarja, dimnikarja, izumitelja, dobrotnika, gostilničarja, pisatelja in končno politika je tiste usodne nedelje na predvolilnem zborovanju v Jurovskem Dolu pri Lenartu zadela krogla, in stekla je prva 'politična kri' v samostojni in demokratični Sloveniji.
Kako cenjen je Ivek, so pokazale že prve demokratične predsedniške volitve v samostojni Sloveniji, saj so mu volivci kot samostojnemu predsedniškemu kandidatu veliko glasov, s čimer je močno razburkal slovensko politično javnost in nekatere očitno tudi prestrašil. Kako priljubljen med Slovenci (in ne le Slovenci) je bil, so pokazali tudi tisoči in tisoči obiskovalcev (uradno je v enem dnevu pomladi 1992 prišlo kar 73 avtobusov iz vse Slovenije in tudi iz tujine), ki so v začetku zadnjega desetletja minulega stoletja obiskali Negovsko jezero, kjer si je ustvaril družinsko gnezdo z gostinskim lokalom, ki je menda bilo najbolj obiskano na območju Slovenskih goric in sploh severovzhodne Slovenije. In gotovo je velika večina obiskovalcev prišla zgolj zaradi njega, ne le zaradi gostilne ali Negovskega jezera.
Toda tiste tople nedelje v letu 1992, le nekaj mesecev pred drugimi demokratičnimi predsedniškimi volitvami, na kar se je resno pripravljal, se je zgodilo, kar je Ivek večkrat napovedoval, ker da bi ga že prej poskušali umoriti, na promocijskem nastopu za predsedniške volitve. Bil je pravzaprav povabljen na neko veselico v Jurovski Dol in vabilo je z veseljem sprejel, saj je imel Slovence rad in rad se je z njimi družil. Žal pa ni dočakal ne veselice ne svojega nastopa. Ob 18.45 je pred domačo gostilno v Jurovskem Dolu odjeknil strel, na levi strani Ivekovih prsi se je razlila kri, prva demokratična kri v Sloveniji, kot so nekateri trdili, a kljub temu nihče ni mogel dojeti, da je Ivek nekaj sekund po strelu izdihnil. Nihče se sicer ne spominja, katere besede so zadnje prišle iz Ivekovih ust, a zanesljivo je bilo nekaj v stilu: »Varujte mi mojo Slovenijo«, kot je v svojem razburljivem življenju pogosto poudarjal.
Tako je odšel 'večni' Ivek, ki sedaj že 28 let mirno počiva na svoji zemljici v Negovi, ki jo je imel najraje, saj se je kot revež dolga leta prebijal skozi življenje, zato je znal ceniti svojo domovino. Ko pa bi v demokratični in samostojni Sloveniji lahko zaživel s polnimi pljuči, to očitno nekomu ni bilo po volji. Mnogim še sedaj ni jasno, zakaj se je to zgodilo, in čeprav je njegov domnevni morilec skoraj devet let odsedel v zaporu, je še vedno vprašanje, kdo in zakaj ga je umoril, saj praktično nihče ne verjame, da ga je ustrelil pijan domači lovec, ki je nekaj let odsedel za zapahi?!
Ivan Kramberger je bil izredna in samonikla osebnost v slovenskem medijskem in političnem prostoru. Iznašel in patentiral je vrsto tehnologije stroja za dializo, denar, ki ga je s tem dobil, pa je delil med revne slovenske prebivalce, seveda pa je pomagal tudi bolnišnicam in drugim ustanovam v bivši SFRJ. Z ženo in otroki je živel zelo skromno, znan je bil tudi po tem, da je vozil avtomobile, ki jih je izdeloval sam. Kot ljudski človek je imel mnoge politične govore, najpogosteje na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer ni izbiral besed kritike na aktualno oblast in zlasti pretekli režim, kot je sam pravil. S podporo ljudskih glasov je kandidiral na volitvah za predsednika RS leta 1990 in prejel 18,5 odstotka glasov, na naslednjih volitvah, dve leti pozneje, ko so javna mnenja kazala na še boljše rezultate, pa je postal trn v peti takratni eliti, levici in desnici, predvsem vsem, ki niso imeli dobrih namenov s Slovenijo. Ivek je pravzaprav današnje stanje v deželici na sončni strani Alp pravilno napovedoval in zato očitno moral pod zemljo ...
Spomin na velikega človeka počasi, a vztrajno tone v pozabo, spomnimo se ga le še ob kakšni obletnici ali ob volitvah. Predvsem pa tone v pozabo njegovo dobro delo. Čeprav obstajajo razni skladi, je to premalo, da se v zavesti Slovencev ohrani mit o dobrem človeku iz Negove. Slovenci žal pozabljamo, koliko sredstev je namenil v humanitarne namene, koliko je pripomogel k dvigu socialne stiske. V končni fazi je bil sotvorec slovenske samostojnosti, demokracije in pravne države. Bil je človek, ki je pomagal pri ustvarjanju demokratizacije družbe. Njegova želja po samostojnosti se je kazala v njegovih karizmatičnih govorih, ki jih je prirejal predvsem v Ljubljani, a tudi po manjših slovenskih krajih. Nobenemu drugemu ni uspevalo privabiti takšnih množic na trge, ulice in mesta Slovenije. Preprosti ljudje so verjeli vanj, verjeli, da je lahko tudi preprost človek graditelj demokratičnega sistema.
Še danes, ko bi mnogi najraje videli Iveka na čelu obubožane deželice, tudi tisti spreobrnjenci, ki mu nekoč niso ničesar verjeli, prikimajo njegovim takratnim trditvam: »Dragi Slovenci, odkrito vam povem, niso še tisti pravi hudi časi, prišli bodo hudi časi. To se sploh ne moremo zavedati, kakšni časi bodo prišli, dragi Slovenci. Dragi Slovenci, povem vam, toliko revežev, toliko bogatašev slovenska zemlja ne bo imela, kot jih bo imela sedaj. Ogromno tovarn bo propadlo, koliko vas bo brez kruha? To so velikanske napake, zapomnite si, kaj sem vam rekel.« Glasovni testament Ivana Krambergerja povezuje misli enega zadnjih Krambergerjih govorov iz leta 1992, sporočenega mesec dni pred njegovo sluteno smrtjo. In to je bila nekakšna Ivekova prerokba, ki se je uresničila ...
Kar je Ivek napovedoval o pokvarjenih in spreobrnjenih janezih, sta tudi uradno posnela režiser Igor Likar, snemalec Jože Pirman ter sooblikovalca zvočne podobe: Nejc Zupančič in Darja Hlavka Godina. V večini so uporabili neobjavljene posnetke, med drugim tudi: »Jaz sem veren človek. Grem včasih k maši. Tudi danes, preden sem prišel sem med vas, sem zmolil en očenaš, da bi bilo lepo vreme! In poglejte: imamo plavo nebo! Če bi komunisti bili tu – bi dež ropotal po njih kot hudič! Ampak da me zdaj ne boste narobe razumeli: Jaz ne 'šinfam' tistih komunistov, ki so pošteni. Niso vsi komunisti lopovi, dragi Slovenci! Tako kot tudi niso vsi duhovniki pokvarjeni. Dragi Slovenci, kaj hočem reči: kar se Janez nauči, to Janez dela. Pri nas pa se je najlažje naučiti spreminjati prepričanje. In če se Janez nauči spreminjati svoje prepričanje, če se nauči obračanja za koristmi, bo to počel nenehno. Na vaš račun. Vidite, ti so najbolj pokvarjeni. Danes je komunist, jutri je cerkven. Zato pravim, tisti pravi komunisti so to tudi ostali, dragi Slovenci ... Ta pa se obrača kot veter, sem pa tja. To so najslabši lumpi. In na nesrečo jih je med nami veliko ...«
O demokraciji 'koritarjev' pa je Ivek poudarjal: »Tako daleč je prišlo pri nas, tako daleč je šla ta lažna demokracija: eni bogatijo, da ne vejo, kam z denarjem, drugi pa so taki reveži, da niti za kruh nimajo. Vidite, ponoreli so! Ponoreli so: vsakdo bi rad bil minister, v vladi, v nadzornem svetu. Zakaj noče biti delavec, zakaj noče biti vratar, zakaj ne gre v železarno, naj tam 'švica' pri kotlu ... Samo pri koritu bi radi bili, radi bi dobro živeli – na vaš račun. Vidite, dragi Slovenci, toga mora biti enkrat konec! Zato pomnite: edino Kramberger je ta, ki se bo boril za pravilno razdelitev. Politiki pozabljajo, da so tam, ker smo jih mi izvolili. Občutite negativizem in jezo, ker naši politiki pred očmi celotne slovenske javnosti zlorabljajo moč in položaj, da zase, svoje družinske člane, sorodnike ali prijatelje, ki jih finančno podpirajo, pridobivajo ogromne vsote denarja! Ste se kdaj vprašali, zakaj jih nihče v tej državi ne ustavi? Ste naveličani spremljati afere, ki se redko končajo s sodnim epilogom? Postopki zastarajo ali o njih čudežno nikoli več ne slišimo. Taisti pa bogatijo še naprej na naš račun. Se vam upira pogovor o zgodbi, kako je stotine ljudi ostalo brez dela, ker je njihov izvršni direktor namenoma in s pomočjo politike uničil perspektivno podjetje, da si je pridobil premoženjsko korist zase in svoje bližnje?
Se vam obrača, da član vlade izrabi položaj, da svojemu prijatelju priskrbi najemno pogodbo za poslovne prostore, za katere bo naša država z našim denarjem plačevala tretjino višjo najemnino od tržne vrednosti? Ste zgroženi, da smo davkoplačevalci plačali 3,5-krat več denarja za izgradnjo šentviškega predora, kot je stala izgradnja najdražjega tunela v sosednji državi? Se vam zdi, da govorice o neznanskih zaslužkih pri nakupu vojaške opreme niso le govorice? Vam je popolnoma sprejemljivo, da se član vlade javno zlaže in da predsednik naše države laž označi kot napako? Vam je popolnoma sprejemljivo, da predstavništvo podjetja, s katerim je isti član vlade povezan, posluje v prostorih rezidence slovenskega veleposlanika na Japonskem, medtem ko morajo druga slovenska podjetja plačevati visoke najemnine za svoja predstavništva v tujini? Se vam ne zdi skrajno noro, da bomo slovenski davkoplačevalci večkrat poplačali NLB, medtem ko so razni tajkuni še vedno na prostosti in denarja nikoli ne bodo vrnili?
Denar pa bodo zagotovili tudi javni uslužbenci: z znižanjem že tako bizarnih plač!? Se še vedno sprašujete, zakaj in čemu? Našo državo vodijo lobiji, ki jim je malo mar za vas in vaše otroke. Visoko izobražene strokovnjake, ki bi iz naše države naredili biser, bizarno plačujejo in njihove poglobljene analize pred očmi javnosti, že ves čas ignorirajo!«
Tako je že nekoč govoril Ivan Kramberger, ki je svetoval: »Slovenci – Zbudite se in ukrepajte!« Zato pa je moral umreti ...
»Naši politiki vodijo našo nekoč čudovito in izjemoma perspektivno državo v pogubo. Ne primerjajte se z našimi južnimi sosedi, iz pozicije, ki ste jo imeli, bi bili danes lahko Švici za vzgled. Naši politiki vodijo našo državo kot vladajoče elite centralnoazijskih držav. Naša demokracija je obležala na papirju naše ustave. Levi in desni so povezani bolj, kot si mislite, levi in desni so eno.
Zato: Slovenci – zbudite se in ukrepajte! Denar, ki nam ga pobirajo pred nosom, je denar, ki bi ga lahko porabili za boljšo opremo naših bolnišnic, za boljše in varnejše ceste, za več in cenejše vrtce, za več in boljše znanstvene raziskave, za naše fantastične kulturnike in talentirane športnike, ki životarijo, denar, ki nam ga kradejo, je denar za naše železnice in boljši javni potniški promet, je denar za naše zdravje, ki nam uhaja skozi zasavske dimnike ...«
Za Ivekovo smrt so obsodili Petra Rotarja iz Jurovskega Dola, ki je kazen sicer odslužil, ker je zločin priznal. Po vrnitvi iz zapora mi je Rotar, ki je pred poldrugim letom, 11. 1. 2019, v 69. letu starosti umrl, povedal: »Res sem priznal, vendar zaradi vinjenosti še danes ne vem, ali sem kriv ali ne. Niti se nisem vsega zavedal, poleg tega sem se bal, da me ne bi pretepali. Zdaj ko trezno razmišljam, tudi meni marsikaj ni jasno. Predvsem vem, da tako pijan ne bi mogel zadeti človeka v srce. Strel bi lahko prišel tudi iz gošče nad Roškarjevo hišo, iz katere naj bi po prvih ugotovitvah kriminalistov streljal jaz. Potem so ugotovili, da sem ustrelil iz svoje nove hiše,« mi je povedal Rotar, ko je tudi odgovoril na namige, da je bil plačani morilec. »To sem slišal, vprašali so me celo, kam sem zakopal denar, ki sem ga dobil za plačilo. Nesmisel. Imel sem denar, delal sem na kmetiji, ki ni majhna. Toda pomembnejše so govorice o političnem motivu; če je tako, nimam nobenih možnosti. Le kdo bi zdaj, ko sem obsojen jaz, priznal.«
Rodil se je v družini 11 otrok in vsi so morali zgodaj od rojstne hiše, za pastirje in hišne pomočnike. Tudi mladi Ivek, kot so ga klicali domači, je šel za pastirja h kmetu v Voličino. Tam se mu ni dobro godilo in večkrat je pobegnil domov. Velikokrat je stradal, spal v jaslih in živel od mleka, ki mu ga je radodarno odstopila krava Šeka. Večkrat so mu na pomoč priskočili bratje in sestre, ki so mu nosili obleke. Osnovno šolo je obiskoval v Voličini. Po končani osnovni šoli je šel k dimnikarskemu mojstru Papiču, kjer je nekaj let bil dimnikarski vajenec. Vajeniški izpit je opravil v Ljubljani, dimnikarsko delo je nato opravljal v Celju in se spet vrnil nazaj k Papiču. Ko je bilo treba iti v vojsko, se je zaljubil, in da bi se služenju izognil, si je dal zamrzniti prste. Zdravniki so ga komaj rešili, vojaščino pa je kljub temu služil v Titogradu. Tam je opravil šoferski izpit za tovornjak.
V času služenja vojaškega roka si je prislužil vojaške medalje za hrabrost, saj je iz reke Morače rešil utapljajoče. Medaljo mu je dal sam maršal Tito. Ko se je vrnil iz vojaščine v domovino, se je odločil, da gre s trebuhom za kruhom v tujino. Pot ga je vodila preko Gradca, kjer je delal v opekarni. Ker je bilo delo težko, se je odločil, da gre v Nemčijo. Leta 1963 je v Nemčijo prišel z zvijačo, saj so ga žandarji zamenjali za Nemca. Zatekel se je v taborišče za tujce. Ker priimek Kramberger izvira iz Nemčije, so ga iz taborišča izpustili in pot je nadaljeval v Duisburg, kjer je kmalu dobil službo v mehanični delavnici. Delal je tudi v kemični tovarni, tam je opravljal najgrša dela. Direktor tovarne je opazil njegovo iznajdljivost in kmalu je dobil delo v bolnišnici Marien Hospital.
Patentiral aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc
Ko je v bolnišnici zagledal zdravnike v belih haljah, si je tudi on želel, da bi si jo enkrat oblekel. V bolnišnici je delal vse; bil je vzdrževalec, hišnik ... Tam se je prvič srečal z dializnimi aparati in tegobami življenja. Opazil je tudi, da so aparati zastareli in ljudem nevarni. Kot vzdrževalec jih je začel popravljati in naredil je nekaj izboljšav. Naredil si je tudi avto iz odpadnega materiala. Poimenoval ga je bugatti, saj je bil zelo podoben originalu. Ravnatelj bolnišnice je opazil njegove izboljšave, poskrbel, da je prišel do primerne izobrazbe, in ga zaposlil v oddelku za dializo. Naredil je kar veliko izboljšav in patentiral aparat, ki ne uničuje zdravih krvnih telesc. Iz Nemčije je tudi pomagal Jugoslaviji s pošiljkami zdravil in raznim bolnišnicam podaril 41 dializnih aparatov, in to v bolnišnice v Srbijo, Hrvaško, na Ptuj, v Maribor, Mursko Soboto ...
Ivan Kramberger. FOTO: O. B.
Še z večjim veseljem je pomagal ljudem in leta 1986 se jima je rodil prvorojenec Ivan. Kmalu je mali Ivan dobil vzdevek Ivek II. Svojega sina je imel tako rad, da mu je posvetil knjigo spominov Trnova pot. Z njim se je hotel vsakemu pokazati. Ljudje so v množicah prihajali k Negovskemu jezeru, saj je znal narediti šov. Ker je imel zelo rad živali, si je ob domu naredil manjši živalski vrt. Z opico, ki je kmalu postala njegov talisman, je po Sloveniji prodajal svoje knjige. Napisal je 10 knjig, med njimi je najbolj znana Trnova pot. Tudi v Sloveniji si je naredil avto iz starih delov. Začela se je kriza v Jugoslaviji in na vse hudo, kar se mu je zgodilo v življenju, se mu je leta 1990 rodil drugi sin Denis z downovim sindromom.
Čez noč se je odločil, da kandidira za predsednika predsedstva Republike Slovenije. Za predsednika ni bil izvoljen, dobil pa je podporo skoraj 20 % volivcev, kar pomeni, da ga je volil vsak peti Slovenec. Pred drugim krogom je v spravo med kandidati priredil velikonočno kosilo in vsakemu kandidatu podaril razpelo in vzkliknil: »Kramberger je nevernike vernike naredil!« Leta 1991 mu je umrla mati. Začela se je vojna za svobodno Slovenijo in tudi tukaj je pomagal ljudem, ki so ostali brez strehe nad glavo.
Na binkoštno nedeljo, 7. junija 1992, proti večeru pa je krogla v Jurovskem Dolu pretrgala burno in polno življenjsko pot 56-letnega Ivana, dobrega človeka iz Negove. V njegovi grobnici, v kateri ne počiva, pa je zapisano: »Kramberger Ivan 1936–1992, Pri srcu mu ostanejo siromaki in bolni.« Pokopali so ga na farnem pokopališču v Negovi in še nebo je jokalo, ko so ga položili k zadnjemu počitku.
V svojem življenju je Ivan za uboge in revne dal več kot pol milijarde evrov. In kot je dejal dr. Anton Trstenjak, se takšni geniji rodijo na vsakih 100 let...
Prva 'politična kri' v samostojni in demokratični Sloveniji
Dobri človek iz Negove, ki je našo krizo in težave napovedal, bi marsikje po svetu že bil blaženi, če že ne svetnik, pri nas pa so ga elite že pozabile. Očitno bodo držale trditve mnogih, da se takšen genij rodi vsakih 100 let! Toda nekomu je bil na poti in je moral umreti. Kot bi bilo včeraj, a zgodilo se je pred nekaj približno 10.235 dni ali pred 28 leti; ko je bil tragično umorjen dobrotnik, posebnež in predsedniški kandidat. Pastirčka, viničarja, dimnikarja, izumitelja, dobrotnika, gostilničarja, pisatelja in končno politika je tiste usodne nedelje na predvolilnem zborovanju v Jurovskem Dolu pri Lenartu zadela krogla, in stekla je prva 'politična kri' v samostojni in demokratični Sloveniji.
Komemoracija za Ivana Krambergerja. FOTO: O. B.
Kako cenjen je Ivek, so pokazale že prve demokratične predsedniške volitve v samostojni Sloveniji, saj so mu volivci kot samostojnemu predsedniškemu kandidatu veliko glasov, s čimer je močno razburkal slovensko politično javnost in nekatere očitno tudi prestrašil. Kako priljubljen med Slovenci (in ne le Slovenci) je bil, so pokazali tudi tisoči in tisoči obiskovalcev (uradno je v enem dnevu pomladi 1992 prišlo kar 73 avtobusov iz vse Slovenije in tudi iz tujine), ki so v začetku zadnjega desetletja minulega stoletja obiskali Negovsko jezero, kjer si je ustvaril družinsko gnezdo z gostinskim lokalom, ki je menda bilo najbolj obiskano na območju Slovenskih goric in sploh severovzhodne Slovenije. In gotovo je velika večina obiskovalcev prišla zgolj zaradi njega, ne le zaradi gostilne ali Negovskega jezera.
»Varujte mi mojo Slovenijo«
Toda tiste tople nedelje v letu 1992, le nekaj mesecev pred drugimi demokratičnimi predsedniškimi volitvami, na kar se je resno pripravljal, se je zgodilo, kar je Ivek večkrat napovedoval, ker da bi ga že prej poskušali umoriti, na promocijskem nastopu za predsedniške volitve. Bil je pravzaprav povabljen na neko veselico v Jurovski Dol in vabilo je z veseljem sprejel, saj je imel Slovence rad in rad se je z njimi družil. Žal pa ni dočakal ne veselice ne svojega nastopa. Ob 18.45 je pred domačo gostilno v Jurovskem Dolu odjeknil strel, na levi strani Ivekovih prsi se je razlila kri, prva demokratična kri v Sloveniji, kot so nekateri trdili, a kljub temu nihče ni mogel dojeti, da je Ivek nekaj sekund po strelu izdihnil. Nihče se sicer ne spominja, katere besede so zadnje prišle iz Ivekovih ust, a zanesljivo je bilo nekaj v stilu: »Varujte mi mojo Slovenijo«, kot je v svojem razburljivem življenju pogosto poudarjal.
Tako je odšel 'večni' Ivek, ki sedaj že 28 let mirno počiva na svoji zemljici v Negovi, ki jo je imel najraje, saj se je kot revež dolga leta prebijal skozi življenje, zato je znal ceniti svojo domovino. Ko pa bi v demokratični in samostojni Sloveniji lahko zaživel s polnimi pljuči, to očitno nekomu ni bilo po volji. Mnogim še sedaj ni jasno, zakaj se je to zgodilo, in čeprav je njegov domnevni morilec skoraj devet let odsedel v zaporu, je še vedno vprašanje, kdo in zakaj ga je umoril, saj praktično nihče ne verjame, da ga je ustrelil pijan domači lovec, ki je nekaj let odsedel za zapahi?!
Ivan Kramberger je bil izredna in samonikla osebnost v slovenskem medijskem in političnem prostoru. Iznašel in patentiral je vrsto tehnologije stroja za dializo, denar, ki ga je s tem dobil, pa je delil med revne slovenske prebivalce, seveda pa je pomagal tudi bolnišnicam in drugim ustanovam v bivši SFRJ. Z ženo in otroki je živel zelo skromno, znan je bil tudi po tem, da je vozil avtomobile, ki jih je izdeloval sam. Kot ljudski človek je imel mnoge politične govore, najpogosteje na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer ni izbiral besed kritike na aktualno oblast in zlasti pretekli režim, kot je sam pravil. S podporo ljudskih glasov je kandidiral na volitvah za predsednika RS leta 1990 in prejel 18,5 odstotka glasov, na naslednjih volitvah, dve leti pozneje, ko so javna mnenja kazala na še boljše rezultate, pa je postal trn v peti takratni eliti, levici in desnici, predvsem vsem, ki niso imeli dobrih namenov s Slovenijo. Ivek je pravzaprav današnje stanje v deželici na sončni strani Alp pravilno napovedoval in zato očitno moral pod zemljo ...
Sorodniki Ivana Krambergerja. FOTO: O. B.
Spomin na velikega človeka počasi, a vztrajno tone v pozabo, spomnimo se ga le še ob kakšni obletnici ali ob volitvah. Predvsem pa tone v pozabo njegovo dobro delo. Čeprav obstajajo razni skladi, je to premalo, da se v zavesti Slovencev ohrani mit o dobrem človeku iz Negove. Slovenci žal pozabljamo, koliko sredstev je namenil v humanitarne namene, koliko je pripomogel k dvigu socialne stiske. V končni fazi je bil sotvorec slovenske samostojnosti, demokracije in pravne države. Bil je človek, ki je pomagal pri ustvarjanju demokratizacije družbe. Njegova želja po samostojnosti se je kazala v njegovih karizmatičnih govorih, ki jih je prirejal predvsem v Ljubljani, a tudi po manjših slovenskih krajih. Nobenemu drugemu ni uspevalo privabiti takšnih množic na trge, ulice in mesta Slovenije. Preprosti ljudje so verjeli vanj, verjeli, da je lahko tudi preprost človek graditelj demokratičnega sistema.
Tudi o spreobrnjencih, ki so res najslabši ...
Še danes, ko bi mnogi najraje videli Iveka na čelu obubožane deželice, tudi tisti spreobrnjenci, ki mu nekoč niso ničesar verjeli, prikimajo njegovim takratnim trditvam: »Dragi Slovenci, odkrito vam povem, niso še tisti pravi hudi časi, prišli bodo hudi časi. To se sploh ne moremo zavedati, kakšni časi bodo prišli, dragi Slovenci. Dragi Slovenci, povem vam, toliko revežev, toliko bogatašev slovenska zemlja ne bo imela, kot jih bo imela sedaj. Ogromno tovarn bo propadlo, koliko vas bo brez kruha? To so velikanske napake, zapomnite si, kaj sem vam rekel.« Glasovni testament Ivana Krambergerja povezuje misli enega zadnjih Krambergerjih govorov iz leta 1992, sporočenega mesec dni pred njegovo sluteno smrtjo. In to je bila nekakšna Ivekova prerokba, ki se je uresničila ...
Danes mineva 28 let, odkar je bil na binkoštno nedeljo, 7. junija 1992, v Jurovskem Dolu ubit znani dobrotnik iz Negove. FOTO: O. B.
Kar je Ivek napovedoval o pokvarjenih in spreobrnjenih janezih, sta tudi uradno posnela režiser Igor Likar, snemalec Jože Pirman ter sooblikovalca zvočne podobe: Nejc Zupančič in Darja Hlavka Godina. V večini so uporabili neobjavljene posnetke, med drugim tudi: »Jaz sem veren človek. Grem včasih k maši. Tudi danes, preden sem prišel sem med vas, sem zmolil en očenaš, da bi bilo lepo vreme! In poglejte: imamo plavo nebo! Če bi komunisti bili tu – bi dež ropotal po njih kot hudič! Ampak da me zdaj ne boste narobe razumeli: Jaz ne 'šinfam' tistih komunistov, ki so pošteni. Niso vsi komunisti lopovi, dragi Slovenci! Tako kot tudi niso vsi duhovniki pokvarjeni. Dragi Slovenci, kaj hočem reči: kar se Janez nauči, to Janez dela. Pri nas pa se je najlažje naučiti spreminjati prepričanje. In če se Janez nauči spreminjati svoje prepričanje, če se nauči obračanja za koristmi, bo to počel nenehno. Na vaš račun. Vidite, ti so najbolj pokvarjeni. Danes je komunist, jutri je cerkven. Zato pravim, tisti pravi komunisti so to tudi ostali, dragi Slovenci ... Ta pa se obrača kot veter, sem pa tja. To so najslabši lumpi. In na nesrečo jih je med nami veliko ...«
Demokracija 'koritarjev'
O demokraciji 'koritarjev' pa je Ivek poudarjal: »Tako daleč je prišlo pri nas, tako daleč je šla ta lažna demokracija: eni bogatijo, da ne vejo, kam z denarjem, drugi pa so taki reveži, da niti za kruh nimajo. Vidite, ponoreli so! Ponoreli so: vsakdo bi rad bil minister, v vladi, v nadzornem svetu. Zakaj noče biti delavec, zakaj noče biti vratar, zakaj ne gre v železarno, naj tam 'švica' pri kotlu ... Samo pri koritu bi radi bili, radi bi dobro živeli – na vaš račun. Vidite, dragi Slovenci, toga mora biti enkrat konec! Zato pomnite: edino Kramberger je ta, ki se bo boril za pravilno razdelitev. Politiki pozabljajo, da so tam, ker smo jih mi izvolili. Občutite negativizem in jezo, ker naši politiki pred očmi celotne slovenske javnosti zlorabljajo moč in položaj, da zase, svoje družinske člane, sorodnike ali prijatelje, ki jih finančno podpirajo, pridobivajo ogromne vsote denarja! Ste se kdaj vprašali, zakaj jih nihče v tej državi ne ustavi? Ste naveličani spremljati afere, ki se redko končajo s sodnim epilogom? Postopki zastarajo ali o njih čudežno nikoli več ne slišimo. Taisti pa bogatijo še naprej na naš račun. Se vam upira pogovor o zgodbi, kako je stotine ljudi ostalo brez dela, ker je njihov izvršni direktor namenoma in s pomočjo politike uničil perspektivno podjetje, da si je pridobil premoženjsko korist zase in svoje bližnje?
Se vam obrača, da član vlade izrabi položaj, da svojemu prijatelju priskrbi najemno pogodbo za poslovne prostore, za katere bo naša država z našim denarjem plačevala tretjino višjo najemnino od tržne vrednosti? Ste zgroženi, da smo davkoplačevalci plačali 3,5-krat več denarja za izgradnjo šentviškega predora, kot je stala izgradnja najdražjega tunela v sosednji državi? Se vam zdi, da govorice o neznanskih zaslužkih pri nakupu vojaške opreme niso le govorice? Vam je popolnoma sprejemljivo, da se član vlade javno zlaže in da predsednik naše države laž označi kot napako? Vam je popolnoma sprejemljivo, da predstavništvo podjetja, s katerim je isti član vlade povezan, posluje v prostorih rezidence slovenskega veleposlanika na Japonskem, medtem ko morajo druga slovenska podjetja plačevati visoke najemnine za svoja predstavništva v tujini? Se vam ne zdi skrajno noro, da bomo slovenski davkoplačevalci večkrat poplačali NLB, medtem ko so razni tajkuni še vedno na prostosti in denarja nikoli ne bodo vrnili?
Denar pa bodo zagotovili tudi javni uslužbenci: z znižanjem že tako bizarnih plač!? Se še vedno sprašujete, zakaj in čemu? Našo državo vodijo lobiji, ki jim je malo mar za vas in vaše otroke. Visoko izobražene strokovnjake, ki bi iz naše države naredili biser, bizarno plačujejo in njihove poglobljene analize pred očmi javnosti, že ves čas ignorirajo!«
Komemoracija za Ivana Krambergerja. FOTO: O. B.
Tako je že nekoč govoril Ivan Kramberger, ki je svetoval: »Slovenci – Zbudite se in ukrepajte!« Zato pa je moral umreti ...
»Naši politiki vodijo našo nekoč čudovito in izjemoma perspektivno državo v pogubo. Ne primerjajte se z našimi južnimi sosedi, iz pozicije, ki ste jo imeli, bi bili danes lahko Švici za vzgled. Naši politiki vodijo našo državo kot vladajoče elite centralnoazijskih držav. Naša demokracija je obležala na papirju naše ustave. Levi in desni so povezani bolj, kot si mislite, levi in desni so eno.
Zato: Slovenci – zbudite se in ukrepajte! Denar, ki nam ga pobirajo pred nosom, je denar, ki bi ga lahko porabili za boljšo opremo naših bolnišnic, za boljše in varnejše ceste, za več in cenejše vrtce, za več in boljše znanstvene raziskave, za naše fantastične kulturnike in talentirane športnike, ki životarijo, denar, ki nam ga kradejo, je denar za naše železnice in boljši javni potniški promet, je denar za naše zdravje, ki nam uhaja skozi zasavske dimnike ...«
Zaradi pijanosti ni vedel, ali je kriv ali ne
Za Ivekovo smrt so obsodili Petra Rotarja iz Jurovskega Dola, ki je kazen sicer odslužil, ker je zločin priznal. Po vrnitvi iz zapora mi je Rotar, ki je pred poldrugim letom, 11. 1. 2019, v 69. letu starosti umrl, povedal: »Res sem priznal, vendar zaradi vinjenosti še danes ne vem, ali sem kriv ali ne. Niti se nisem vsega zavedal, poleg tega sem se bal, da me ne bi pretepali. Zdaj ko trezno razmišljam, tudi meni marsikaj ni jasno. Predvsem vem, da tako pijan ne bi mogel zadeti človeka v srce. Strel bi lahko prišel tudi iz gošče nad Roškarjevo hišo, iz katere naj bi po prvih ugotovitvah kriminalistov streljal jaz. Potem so ugotovili, da sem ustrelil iz svoje nove hiše,« mi je povedal Rotar, ko je tudi odgovoril na namige, da je bil plačani morilec. »To sem slišal, vprašali so me celo, kam sem zakopal denar, ki sem ga dobil za plačilo. Nesmisel. Imel sem denar, delal sem na kmetiji, ki ni majhna. Toda pomembnejše so govorice o političnem motivu; če je tako, nimam nobenih možnosti. Le kdo bi zdaj, ko sem obsojen jaz, priznal.«
