Pred 600 leti je dobil trške pravice, prvič je bil omenjen pred 900 leti (FOTO)
Zgodovinsko nadvse zanimiv kraj leži v Motniški dolini ob regionalni cesti Ločica pri Vranskem–Kamnik. Kljub svoji legi na zemljevidu Slovenije spada v gorenjsko regijo, pod občino Kamnik, in je le 30 minut oddaljen od večjih okoliških mest in le 10 min od avtocestnega odseka Celje–Ljubljana. Motnik letos praznuje 600-let pridobitve trških pravic in hkrati 900-letnico prve omembe kraja, ki je zelo povezan z Vranskim in z njim tudi s Spodnjo Savinjsko dolino.
Skok v zgodovino
V tamkajšnjih društvih v počastitev obletnic načrtujejo vrsto prireditev, od kulturnih do športnih, ki se bodo vrstile skozi vse leto. Prvi dogodek so že minuli mesec pripravili v Podeželskem društvu Utrip pod lipo domačo Motnik, ki se zavzema za ohranitev kulturne dediščine. Osrednja prireditev z druženjem krajanov, posvečena 600-letnici trga Motnik, bo konec avgusta. Okrogli obletnici se bo poklonila tudi fotografska razstava Motnik skozi objektiv Mihe Lindiča, ki bo junija v prostorih občine Kamnik.
Kot kazensko sredstvo so uporabljali več metod, tudi privezovanje k sramotilnemu kamnu.
Na prvem slovesnem dogodku, ki je potekal v Kulturni dvorani Motnik v spomin na pomlad leta 1423, ko je kraj dobil trške pravice, so zbranim spregovorili domačinki Marina Drolc in Mari Bajde iz društva Utrip, prof. dr. Zarjan Florjančič iz Ljubljane in Milan Brišnik z Vranskega. Drolčeva se je ozrla v zgodovino in predstavila lego Motnika, naravne danosti, naselitev, obrt in trgovino, motniški cerkvi in trške svoboščine. Pri tem se je opirala predvsem na leta 1940 izdano knjigo Zgodovina trga Motnika, ki jo je napisal prof. Pavle Urankar, saj je motniški arhiv ob napadu leta 1944 zgorel. Bajdetova pa je z občinstvom, med katerim so bili poleg krajanov tudi Urankarjev vnuk Boštjan Vindšnurer ter gostje iz sosednje občine Vransko z županjo Natašo Juhart in poslancem Aleksandrom Reberškom na čelu, ob bogatem slikovnem gradivu delila otroške spomine na promenado, ki so jo v Motniku pripravili ob 550-letnici pridobitve trških pravic.
Ime po kalni vodi
Motniško ozemlje obsega predvsem v spodnjem delu ozko in tesno dolino Motnišnice, ki izvira pod Kozjakom in je razvodnica. Potok Nevljica teče proti Kamniku in se izliva v Kamniško Bistrico, Motnišnica pa se pri Vranskem izliva v Bolsko. Kot je na slovesnosti v referatu, povzetem po knjigi Zgodovina trga Motnika prof. Urankarja, povedala Drolčeva, je ime kraja izpeljano iz staroslovenske besede matiti, kar pomeni kaliti – voda potoka in hudournika, ki ob nalivih močno naraste, je kalna in moti čistejšo vodo, v katero se izliva pri Vranskem. Po trški naselbini, ki je nastala v zgodnjem srednjem veku, je prevzel slovensko ime tudi grad, zgodnja ustanovitev beneficija iz leta 1360 za vzdrževanje stalnega duhovnika pa kaže na starost naselbine.
V tamkajšnjih društvih v počastitev obletnic načrtujejo vrsto prireditev, od kulturnih do športnih.
Motniško ozemlje je v zgodnjem srednjem veku pripadalo Karantaniji. Od leta 955 pripada savinjski krajini, prve zanesljive vesti o Motniku pa se pojavijo v zgodovinskih virih in listini Cejzolfa Spanheima iz let 1123 in 1146. Iz kasnejših virov izhaja, da je Motnik v njihovi lasti ostal do leta 1269, do izumrtja rodbine. Pozneje se kot lastniki in zemljiški gospodje pojavijo Gornjegrajski gospodje prek vranske župnije ter različni imetniki zastavljenega trga, posestniki in plemiške družine do zadnjega graščaka Adama Apfaltrerna. Grb družine je v zvoniku motniške cerkve sv. Jurija. Motniški grad se prvič omenja v virih leta 1340 kot trdnjava, prav gotovo pa je nastal že pred omembo prvih gospodarjev leta 1247, gospodov Motniških. Tržani – tlačani in graščaki – so večinoma živeli v sovraštvu, po večkratnih uporih kmetov je grad Motnik leta 1760 pogorel do tal. Ko se je leta 1771 podrla severna stena, ga niso več obnavljali, zadnji stanovalec in lastniki pa so se preselili v Ljubljano.
Središče trgovine in obrti
Motnik se je kot središče obrti in trgovine razvil pri vhodu v Tuhinjsko dolino, ob najpomembnejši prometni žili, ki je v srednjem veku povezovala Štajersko in Primorje, ter davno pred uradno podelitvijo trškega privilegija leta 1423. Motniku ga je podelil avstrijski nadvojvoda Ernest Železni, zadnji ustoličeni na Gosposvetskem polju v slovenskem jeziku. Ključni sta bili torej prometna lega in možnost obrambe pred sovražniki, saj je tudi to naselje tesno prislonjeno ob grad v ozki, globoko zarezani dolini Motnišnice z Gradiščem na nasprotni strani, ki že po imenu spominja na utrdbo iz starih časov.
1760. je grad pogorel do tal.
»S prejemom trških pravic je Motnik dobil tedenski sejem na nedeljo, s tržnim dnem pa so si tržani prilaščali trške svoboščine in sodstvo. Avtonomijo sta izražala tudi trški grb in pečat. Kot kazensko sredstvo so uporabljali več metod, tudi privezovanje k sramotilnemu kamnu, o čemer ni veliko podatkov, zanesljivo pa si je leta 1793 Motnik omislil nov pranger, ki je še ohranjen (v Sloveniji je še 12 krajev s sramotilnim stebrom, o. p.). V kraju sta bila zelo razvita obrt – po ustnem izročilu pri vsaki drugi hiši – in cehovstvo, najmočnejša je bila usnjarska obrt. Na številne mline, žage ob potoku ter obrti (mlinarji, peki, gostilničarstvo, mesarstvo, čevljarstvo, krznarstvo, kovaštvo, krojaštvo, barvarstvo, klobučarstvo, tkalstvo, reja ovac, nabiranje polžev, sejanje lanu, lončarstvo) še danes spominjajo domača imena posameznih hiš v Motniku. V motniški ceh so bili vpisani tudi usnjarji z Izlak, s Trojan, iz Braslovč. V uk so sprejemali le zakonske sinove, šolanje mojstrov in preverjanje znanja je potekalo po posebnem režimu,« je povedala Drolčeva in postregla še z zanimivo zgodbo o motniškem polžu, okoli katerega so se spletle ljudske pripovedke, šaljivke in zbadljivke: polža naj bi namreč priklenili k prangerju sredi trga. Bil je tako močan, da je v Žalcu razmaknil trg, v Celju podrl mestna vrata, na Teharjih vse hiše postavil pod en hrast, kjer še danes stojijo. Ko so ga Motničani zaklali, je njegova kri oškropila celo cerkveni zvonik na Ločici pri Vranskem, ki je na zahodni strani še danes rdeč.
Kraj lahko najbolje spoznamo, če se sprehodimo po Motniški turistični poti, ki povezuje glavne zanimivosti kraja in bližnje okolice. Na poti nam bo delal družbo simbol trga, polž, ki nas vabi, da mu sledimo.
Danes je Motnik miren podeželski kraj, od koder se večina prebivalcev vozi na delo v Kamnik ali Savinjsko dolino. Še vedno ima vlogo središča, saj so v njem trgovina, kulturni dom, dva gostinska lokala in manjši muzej.
