TRAGIČNA OBLETNICA
Pred desetimi leti ga je vzela njegova Čarobna gora
Pred desetimi leti se je na gori Mustagh Tower smrtno ponesrečil vrhunski alpinist Pavle Kozjek. Z gore so živega rešili soplezalca Dejana Miškoviča, a Pavletovega trupla nikoli niso našli.
Odpri galerijo
Pavle Kozjek je bil član zlate generacije iz osemdesetih let. FOTO: Tone Škarja
LJUBLJANA – Že deset let mineva od žalostnega dne, ko je v pakistanski Himalaji za vedno ostal eden najboljših alpinistov na svetu – Pavle Kozjek. Star je bil komaj 49 let. Njegova tragična usoda na 7273 metrov visokem Mustagh Towerju, ki ga je zaradi skoraj idealnega videza sam poimenoval kar Čarobna gora, je močno pretresla alpinizem in vse njegove, saj smo z njim izgubili enega od pomembnih članov čudežne generacije iz zlatih osemdesetih let, ki so jo poleg njega sestavljali trije mušketirji Janez Jeglič - Johan, Franček Knez in Silvo Karo ter Slavc Svetičič. Takrat so ti preprosti podeželski fantje premikali meje mogočega v domačem in svetovnem alpinizmu ter skozi plezanje v najtežjih stenah živeli svoje sanje.
A Pavletove sanje so se nadvse tragično končale, ko sta s soplezalcem Dejanom Miškovičem v nedeljo, 24. avgusta, po 17 urah plezanja po severni steni dosegla greben med obema vrhovoma mogočne gore, kjer sta v bivaku prenočila. Naslednje jutro sta zaradi orkanskega vetra nameravala sestopiti, vendar je že po 15 minutah spuščanja Miškovič za seboj zaslišal zlovešči krik in lomljenje ledu. »Stal je zelo blizu opasti, veter je bil zelo močan. Nesreče sploh nisem videl, zaslišal sem samo njegov krik, se obrnil in ugotovil, da sem ostal sam na vrhu stene,« je po vrnitvi v Slovenijo za Slovenske novice povedal Miškovič. Po vsej verjetnosti je Kozjek stopil na rob stene, tam pa se mu je odlomila opast in omahnil je v globino. Ker je dotlej slovel po izjemni previdnosti, se je mnogim alpinistom in poznavalcem zdelo to precej nenavadno, tako je na primer Viki Grošelj takoj po nesreči izjavil, da se je moral »počutiti zelo varnega, da je stopil nekaj korakov stran na opast ... to je skoraj neverjetno.«
Takoj po tem, ko je Miškovič po telefonu sporočil, kaj se je zgodilo, sta v Pakistan pripotovala Tomaž Humar in Aleš Koželj, ki sta s pomočjo pakistanske vojske zorganizirala helikoptersko reševanje najprej Dejana Miškoviča, potem pa s pomočjo tam prisotnih slovenskih alpinistov, med katerimi je bil tudi junak Latoka 1 Aleš Česen, še iskanje Pavleta Kozjeka.
Medtem ko so Miškoviča po dveh dneh dosegli s helikopterjem in ga srečno in nepoškodovanega pripeljali v dolino, so reševalci s helikopterjem še poleteli proti severni steni Mustagha, da bi našli kakršno koli sled za Pavletom. Čeprav je v mnogih še vedno tlelo upanje, da bi bil še živ, ne nazadnje se v gorah tudi kdaj dogajajo čudeži, pa ob desetih preletih niso našli nobene sledi o pogrešanem alpinistu. Dokončno je upanje ugasnilo, ko so mladi slovenski alpinisti, poleg že omenjenega Aleša Česna še Rok Blagus in Miha Hrastelj, ob vznožju stene našli ostanke močno poškodovane opreme – čelado, nahrbtnik in puhovko, za katero se je pozneje potrdilo, da je bila Pavletova.
Kot je nekaj dni zatem za Slovenske novice pojasnil takratni načelnik komisije za odprave v tuja gorstva Planinske zveze Slovenije Tone Škarja, se je ponesrečenemu pri padcu čez steno ta oprema snela in padala po svoje, Pavle pa je verjetno padel v ledeniško razpoko, ki so jo nato zasuli plazovi. Zaradi nenehnih plazov in orjaških kosov ledu, ki so venomer padali čez steno, so morali reševalno akcijo prekiniti, nesrečni alpinist pa je za vedno ostal na njegovi Čarobni gori.
»Njegovi prijatelji in slovenski alpinizem smo z njim izgubili trdnega in izjemnega prijatelja. Čeprav, še vedno ne morem verjeti, da se po nečloveških naporih, ki jih je bil zmožen samo on, ne bo izkopal iz snega in se nekega dne vrnil med nas. Ne vem, zakaj tako čutim. Kakor koli že, vedno bo ostal z nami. Tak, kakršen je vedno bil. Pavle,« je ob slovesu septembra 2008 zapisal njegov prijatelj, alpinist in pisatelj Iztok Osojnik.
Še zadnji krik ...
A Pavletove sanje so se nadvse tragično končale, ko sta s soplezalcem Dejanom Miškovičem v nedeljo, 24. avgusta, po 17 urah plezanja po severni steni dosegla greben med obema vrhovoma mogočne gore, kjer sta v bivaku prenočila. Naslednje jutro sta zaradi orkanskega vetra nameravala sestopiti, vendar je že po 15 minutah spuščanja Miškovič za seboj zaslišal zlovešči krik in lomljenje ledu. »Stal je zelo blizu opasti, veter je bil zelo močan. Nesreče sploh nisem videl, zaslišal sem samo njegov krik, se obrnil in ugotovil, da sem ostal sam na vrhu stene,« je po vrnitvi v Slovenijo za Slovenske novice povedal Miškovič. Po vsej verjetnosti je Kozjek stopil na rob stene, tam pa se mu je odlomila opast in omahnil je v globino. Ker je dotlej slovel po izjemni previdnosti, se je mnogim alpinistom in poznavalcem zdelo to precej nenavadno, tako je na primer Viki Grošelj takoj po nesreči izjavil, da se je moral »počutiti zelo varnega, da je stopil nekaj korakov stran na opast ... to je skoraj neverjetno.«
Ena zadnjih fotografij Pavleta Kozjeka, med plezanjem po severni steni Mustagh Towerja FOTO: Dejan Miškovič
Takoj po tem, ko je Miškovič po telefonu sporočil, kaj se je zgodilo, sta v Pakistan pripotovala Tomaž Humar in Aleš Koželj, ki sta s pomočjo pakistanske vojske zorganizirala helikoptersko reševanje najprej Dejana Miškoviča, potem pa s pomočjo tam prisotnih slovenskih alpinistov, med katerimi je bil tudi junak Latoka 1 Aleš Česen, še iskanje Pavleta Kozjeka.
Našli samo čelado, nahrbtnik in puhovko
Medtem ko so Miškoviča po dveh dneh dosegli s helikopterjem in ga srečno in nepoškodovanega pripeljali v dolino, so reševalci s helikopterjem še poleteli proti severni steni Mustagha, da bi našli kakršno koli sled za Pavletom. Čeprav je v mnogih še vedno tlelo upanje, da bi bil še živ, ne nazadnje se v gorah tudi kdaj dogajajo čudeži, pa ob desetih preletih niso našli nobene sledi o pogrešanem alpinistu. Dokončno je upanje ugasnilo, ko so mladi slovenski alpinisti, poleg že omenjenega Aleša Česna še Rok Blagus in Miha Hrastelj, ob vznožju stene našli ostanke močno poškodovane opreme – čelado, nahrbtnik in puhovko, za katero se je pozneje potrdilo, da je bila Pavletova.
7273
metrov je visok Mustagh Tower.
metrov je visok Mustagh Tower.
Kot je nekaj dni zatem za Slovenske novice pojasnil takratni načelnik komisije za odprave v tuja gorstva Planinske zveze Slovenije Tone Škarja, se je ponesrečenemu pri padcu čez steno ta oprema snela in padala po svoje, Pavle pa je verjetno padel v ledeniško razpoko, ki so jo nato zasuli plazovi. Zaradi nenehnih plazov in orjaških kosov ledu, ki so venomer padali čez steno, so morali reševalno akcijo prekiniti, nesrečni alpinist pa je za vedno ostal na njegovi Čarobni gori.
Čudeži se dogajajoV alpinizmu so znani številni primeri, ko so ljudje kot po čudežu preživeli dolge padce. Najbolj znana je zgodba alpinistov Joeja Simpsona in Simona Yatesa v perujski gori Siula Grande, ko sta po padcu oba obvisela na vrvi in jo je moral zgornji, Simon, prerezati, da bi vsaj on preživel. A Joe je padec preživel in se priplazil v dolino, kjer sta se soplezalca srečala in o tem napisala knjigo Dotik praznine. Podobno čudežno sta preživela tudi slovenska alpinista – leta 1975 je v perujski gori Chakraraju padel Marijan Osterman čez 400-metrsko steno in ostal živ, leta 1992 pa je plaz na Anapurni 1 v Himalaji kar 500 višinskih metrov nosil Slavca Svetičiča.
»Njegovi prijatelji in slovenski alpinizem smo z njim izgubili trdnega in izjemnega prijatelja. Čeprav, še vedno ne morem verjeti, da se po nečloveških naporih, ki jih je bil zmožen samo on, ne bo izkopal iz snega in se nekega dne vrnil med nas. Ne vem, zakaj tako čutim. Kakor koli že, vedno bo ostal z nami. Tak, kakršen je vedno bil. Pavle,« je ob slovesu septembra 2008 zapisal njegov prijatelj, alpinist in pisatelj Iztok Osojnik.
