Pred leti so mu živino kradli tatovi, zdaj trepeta pred volkovi

KOČEVJE – Medtem ko so domačini na Cerkljanskem te dni odstrelili prvega volka, se razmere na Kočevskem, kjer so v zadnjih letih napadali in tudi pokončali največ drobnice, telet, krav, žrebičkov in konj, ne umirjajo. Tropi volkov se še vedno vsak teden po malem mastijo z mesom jagnjet in ovac. Te so sicer za ograjami električnih pastirjev, a to je za volka mala malica. Če lačni in krvi žejni v prvem naletu obstanejo pred žično oviro, zlahka pod njo skopljejo luknjo in se zapodijo v žrtev. Večinoma napadajo ponoči. Lačnih zveri sodeč po sledeh, ki jih pustijo na pašnikih, v zadnjem času niti ni veliko. Bolj so žejni, saj drobnici pregriznejo vratove, se napijejo krvi in odidejo. Vsaj na Kočevskem je tako.

Ena ovca na teden

»Znanec, ki je šel okoli šestih zjutraj na sprehod, me je poklical in dejal, da so mi zveri pokončale več ovac in da so razsute po travniku,« pripoveduje gospodar Enes Brkić z Mlake pri Kočevju, ki je bil pri obori noč pred pokolom.

Slab kilometer od doma, ob cesti, ki pelje proti bližnji Stari Cerkvi, je na svojem lično urejenem pašniku naletel na grozljiv prizor. Štiri ovce so povprek ležale daleč od manjšega hleva, na drugi strani je bil z odprtim trebuhom zvrnjen oven. Ostanki oglodanega kozlička, očitno so se z njim vendarle pomastili, so štrleli v bližini dreves.

»Sosedove ovce se pasejo na drugi parceli, loči nas le žična ograja, oba pa sva ujeta med koruznimi polji. Nad cesto je pašna parcela, nedaleč pa hiše. Pri njem volkovi redno koljejo, ovco ali jagnje na teden. Tudi pred dnevi so lomastili. Sem si mislil, da moje črede ne bodo napadli. Niso je razmesarili, so ji pa grdo preklali vratove,« Enes pokaže na kadavre v prikolici.

Ni miru

Štiri preživele ovce in štiri koze, na videz zelo utrujene, so še drugi dan nemo stale ob kupu drv na robu pašnika. Njihov pogled je bil mil, spremljale so vsak gib gospodarja. Tudi ko je živalim pokazal, da jih bo ob prvemu mraku zaprl v hlev, so strigle z ušesi, kot da so pričakovale olajšanje. »Je že tako, da žival nima miru. Pred leti so mi ovce kradli, zato sem nekaj časa ovčerejo, ki jo imam za lastno rabo, opustil. Ko so se tatovi umaknili, sem znova pripeljal drobnico v ograjo, a so udarili volkovi. Pred njimi, kot kaže, ni obrambe. Napadene živali, ki ostanejo, zelo trpijo, saj so zlomljene in anemične. Vse bližje sem odločitvi, da ovčerejo po 25 letih opustim,« obupuje Enes.V pašni prostor naj bi pripeljal tudi krave dojilje z Male Gore, kjer volkovi vsako noč zavijajo. Vsak dan ga je strah, ko pride do obore v gozdnemu prostoru, ki se je zveri še niso dotaknile. »S sinovoma smo en večer podili telice v hlev, ko so drug za drugim tulili volkovi. Našteli smo od osem do deset glasov, ki vzbujajo strah. Morda je to njihovo dogovarjanje za napad ali kaj drugega. Do zdaj še niso napadli govedi, a kdo ve, kaj prinaša nov dan,« je zaskrbljen Enes.