Pred obiranjem grozdja niso smeli zobati, otroke celo strašili s kačami
Trgatev grozdja v vinorodni deželi Podravje je v polnem teku, potem ko je začetek obiranja grozdnih jagod zamujal več kot dva tedna. Tako je tudi na območju Radgonsko-Kapelskih goric. Do konca druge svetovne vojne je bila večina vinogradov na tistem območju v lasti tujcev, v glavnem pa so jih obdelovali domačini, imenovani viničarji (vajncarji). Ti so tako skromno preživljali sebe in družine, pred vojno je, denimo, samo družina Bouvier iz Gornje Radgone imela kar 52 viničarjev.
Nekoč na Trezino, 15. oktobra
Kot je poročal Prleški dnevnik, je nekoč bila brotva (trgatev) po prleških bregačah najtežje pričakovano delo. Predniki so imeli po goricah postavljene klopotce, ki so odganjali ptiče, ob tem so imeli zaprte kokoške, otroke pa so, da ne bi zobali grozdja, strašili s kačami. »Gda je priša den brotve, ki se je negda navodno začela šele na Trezino, to je 15. oktobra, so zaron, pret kak so šli v gorice, nabili mudžare (možnarje) in z jimi pokali – temi so rekli, ka so z grozdja nagnali kače. Pokanje z možnari je blo negda znak vejke slovesnosti, zato so eni virti, gda so več ne pokali z možnari, pred začetkon brotve strelili iz lovske puške. Na den brotve je velalo nenapisano pravilo, ka se lehko grozdje zoble po mili voli – pa tüdi po brotvi se lehko zoblejo t. i. páperki, ki so ostali na trsji,« je poročal Prleški dnevnik.
Zdaj ko je trgatev že na vrhuncu, kaže spomniti tudi na odnos do zorečega grozdja v obdobju polpretekle zgodovine. Iz pripovedovanja starejših izhaja, da si pred trgatvijo nihče ni smel odtrgati niti ene same grozdne jagode. Če je denimo lastnik vinograda ugotovil, da so viničar ali njegovi otroci zobali, je smel takoj celo odsloviti viničarja in ga izseliti iz hiše. Celo sam gospodar, ki je želel poskusiti, ali je grozdje že dovolj sladko, se je prej prepričal, da ga pri tem ni kdo zalotil, pišejo kronisti. Lastniki vinogradov so gostom ali prijateljem pogosto postregli z vinom, zorečega ali zrelega grozdja pa niso ponudili prav nikomur, dotakniti se ga niso smeli niti žena ali otroci.
Na sam dan trgatve je gospodar zjutraj ustrelil v zrak s pištolo ali možnarjem, da je pregnal kače, ki naj bi se skrivale po vinogradu. Tudi med trgatvijo nabiralci niso smeli zobati veliko grozdnih jagod, zato so jim vinogradniki med delom ponujali bombone in pijačo ali pa od njih zahtevali, da ju zaužijejo.
Nikar pred sv. Mihaelom!
Če pa je bila trgatev pred 29. septembrom, ko goduje sveti Mihael, mnogi z območja Radgonsko-Kapelskih goric niso niti poskusili nobene jagode, saj je bilo to po prepričanju škodljivo za zdravje. Pri tem so jagode, ki so morebiti padle na tla, pobrali. Na trsih ni smela ostati nobena, za trgači so zato hodili posebni nadzorniki in tudi pütarji oziroma tisti, ki so nosili grozdje iz vinogradov. Danes si vsega tega niti predstavljati ne moremo, nam je pojasnil 80-letni Franci Klemenčič iz okolice Gornje Radgone in postregel z nekaj statistike v zvezi z Mihaelom: »Tudi po pripovedovanju mojih staršev je bilo v preteklosti zares strogo prepovedano pojesti kako grozdno jagodo pred 29. septembrom, ko goduje sveti Mihael, ki je povezan z zrelostjo grozdja. Šlo naj bi za nadangela Mihaela, ki se je prvič prikazal leta 492 v Garganskih gorah v bližini Neaplja v Italiji,« nam je razložil. Na območju Slovenije imamo kar 63 cerkva, posvečenih sv. Mihaelu, na območju Škofije Murska Sobota je to cerkev v Veržeju. Župnija je postala samostojna 1862. leta, prej pa je delovala v sklopu župnije Križevci.
29. septembra goduje sveti Mihael.
Ime Mihael sicer nosi v Sloveniji 3094 moških – v Pomurju jih je 272. Po letu 2011 je bilo v Sloveniji to ime dano 190 otrokom. Ženska oblika imena je Mihaela, v Sloveniji jih je tačas kar 2083 s tem imenom, v Pomurju jih je 151. Po letu 2011 so starši dali ime Mihaela 38 otrokom v vsej Sloveniji. Se pa šest ljudi tudi piše Mihael ...
