Pred rušenjem niso smeli v hišo po dragocenosti

CELJE – »Saj se zavedam, da bo enkrat stala tu druga, nova hiša. A verjemite mi, da mi po 42 letih življenja v tej hiši, ki je zdaj ni več, ni lahko pri srcu, čeprav sem jo s strahom v očeh gledala vsak dan. Z vsako novo razpoko se je večal tudi strah, da se bo porušila sama in poškodovala še sosedovo, bratovo hišo. To je vse najbolj skrbelo,« pravi Barbara Bučar, ki je pred tremi meseci v trenutku ostala brez strehe nad glavo.

Zgodilo se je med prenovo njihove hiše na Lopati pri Celju, ko se je izvajalec lotil kopanja, da se bodo s hidroizolacijo za vselej znebili vlage. Obnove so se lotili po tehtnem premisleku, saj je bila hiša stara že dobrega pol stoletja, še iz časov, ko še niso poznali kakovostne izolacije. Barbara, ki je z dvema sinovoma in partnerjem Andrejem Golobom živela v zgornjem delu hiše, v spodnjem pa njena mama Marinka, je za prenovo vzela tudi kredit, ki ga mora zdaj odplačevati, četudi je ostala brez vsega.


Izvajalec, ki se je lotil zemeljskih del, je zelo verjetno preveč spodkopal temelje. Nenavadno nesrečo še preiskujejo celjski kriminalisti, ki bodo zoper izvajalca spisali in tožilstvu posredovali kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja povzročitve nevarnosti pri gradbeni dejavnosti.

S hišo odšli tudi spomini

Spomnimo, da sta bili tako mama kot hči tistega nesrečnega sončnega julijskega dne v hiši, ko je ta nenadoma začela pokati in se je hip zatem delno tudi porušila. Mama Marinka, na Lopati znana kot izjemno predana gasilska, članica PGD Lopata, je gledala televizijo, hči Barbara je stala na balkonu nadstropje višje.

»Naenkrat sem pri vratih v spalnico zagledala široke razpoke, ki so se kar večale in večale. Zavpila sem delavcem, naj takoj ugasnejo stroj in prenehajo kopati, saj da hiša poka. Barbare na balkonu niti nisem videla, a je na srečo slišala moje vpitje, saj sva skoraj isti hip pritekli iz hiše, takoj zatem pa se je ta že delno porušila,« nam je dan po nesreči vidno pretresena pripovedovala Marinka Bučar.

Barbara od šoka ni mogla stati na nogah, obe tem ima še velike težave s hrbtenico, zaradi česar je bila že nekaj časa na bolniški. To, kar se jim je zgodilo, pa je njeno zdravstveno stanje še poslabšalo. »Če bi se tega lotil kdor koli drug, se to morda nikoli ne bi zgodilo,« razmišlja Barbara danes, ko na kraju, kjer je še pred nekaj dnevi stala hiša, zeva praznina.


»Hiša, ki jo je zgradil moj oče, mi je veliko pomenila. V njej so bili vsi moji spomini na otroštvo,« pravi Barbara. Kljub temu to, da je zdaj res ni več, pomeni olajšanje, saj je bila uradno razglašena za nevarno. To pomeni, da se ji nihče ni smel preveč približati, kaj šele stopiti vanjo, čeprav so v njej ostale številne dragocenosti. Bučarjevi pa hiše niso smeli porušiti sami – zaradi zavarovanja dokazov. In prav ta negotovost, kdaj bodo postopki zaključeni, jih je dolgo razjedala. Ker bi na sodišče najverjetneje še dolgo čakali, so sami dali vlogo za rušenje na upravno enoto in se takoj, ko so dočakali vse potrebne papirje, rušenja tudi lotili.


»Zdaj vsaj strahu ni več. Če sva imela toliko smole z izvajalci za hidroizolacijo, pa sva imela očitno toliko večjo srečo z mojstri za rušenje. Vsi smo trepetali, ker nismo vedeli, kaj bo s steno, ki je bila najbližja bratovi hiši. Po večurnem opazovanju mojstrov pa sva si oddahnila, saj se je vse izšlo po predvidevanjih,« povesta Barbara in Andrej. A zdaj se je začelo čakanje na gradbeno dovoljenje in vsa potrebna soglasja za novogradnjo. In znova ju je strah, da bo tudi to trajalo in se gradnja letos ne bo mogla začeti, čeprav sta upala, da bi jo do zime spravili pod streho in zaprli. Tega si še kako želi in si za to prizadeva tudi Peter Pišek, znani celjski podjetnik in obenem družinski sorodnik, ki jim od prvega dne nesebično pomaga in je doniral 2000 evrov pomoči. Pomoči, tako v materialu kot denarne, bodo Bučarjevi potrebovali še veliko, preden bo nared za vselitev. Letošnjo zimo pa bodo preživeli kar v bivalnem zabojniku v neposredni bližini. Žal si tudi od tožbe izvajalca ne morejo obetati nič, saj ta, neuradno, ni imel ustreznega zavarovanja niti naj ne bi imel premoženja. Pa tudi zavarovalnica Bučarjevim ne bo primaknila nič iz police zavarovanja, ker ni šlo za naravno nesrečo.


Družini Bučar lahko pomagate tudi tako, da na številko 1919 pošljete SMS-sporočilo s ključno besedo BUCAR5, s čimer boste darovali 5 evrov.