Pred svojo stoletnico pripravlja super izum

RADOVLJICA – Peter Florjančič, naš svetovno znani izumitelj in velik uživač, kakršnega Slovenci ne pomnimo, je prav včeraj praznoval, kot nam je zadovoljno povedal v svoji sobi v Domu starejših občanov v Radovljici, neverjetnih 83 let delovne dobe. Toliko let je namreč že predan inovatorstvu, izumljanju in raziskovanju, kako bi sleherniku olajšal življenje. Malo pred svojo stoletnico, praznoval jo bo marca prihodnje leto, nam je z živahnimi očmi prešerno razodel: »Zdaj zdaj bom prišel ven s takšnim izumom, da bodo vsi samo gledali!« In še: »Jaz pač ne morem pogledovati v luft ter samo čakati, kdaj bom izdihnil.« Sploh ker so mu pred 99 leti, na dan, ko so ga na Blejskem otoku krstili, prerokovali, da bo dočakal toliko let, kolikor je znamenitih šteng na otoku. Zanimivo, da je teh ravno 99. Florjančič, ki je ves čas živel tako spektakularno, pa se prerokbi samo nagajivo nasmiha. Kaj je namreč bolj spektakularnega kot praznovanje stotega rojstnega dne? Ki ga bo za nameček začinil s tremi knjigami, te so že natisnjene, a je pogodbeno zavezan, da o njih (še) ne sme spregovoriti.

Izum mu je rešil življenje

Florjančič se je rodil na Bledu. Pet let je bil star, ko je nastala fotografija, ki visi na steni njegove sobe, na kateri je s svojo sestrico. V rokah ima harmoniko. »S to fotografijo je mama zaslužila za celo hišo!« V tistem času je bila to z naskokom najbolj prodajana razglednica. S tisto harmoniko, smo izvedeli, pa je tako ali tako zmeraj, kadar je prišla na obisk, pričakal še kraljico Marijo Karađorđević in ji zaigral Bod' moja, bod' moja, ti'm lešnike dal …

Florjančič je v zgodnjih letih postal najmlajši član takratne reprezentance v smučarskih skokih. Ker bi moral v nemški uniformi sodelovati v krvavi bitki za Stalingrad, je leta 1943 pobegnil v Švico. Življenje mu je rešil izum. »Tedaj sem, kot izučen tekstilni tehnik, ki je izumil tkalni stroj, na katerem so lahko mirno delali tudi invalidi, v glavi prinesel načrt teh statev, tamkajšnji vojaški oddelek pa je ravno iskal delo za invalide, ki jih je Nemčija pošiljala na rehabilitacijo v Švico. Tam sem spoznal hrvaškega Juda in ta mi je dejal: 'Gospod Peter, bil sem direktor zavarovalniške agencije, kjer sem prodajal zrak in prazne obljube. Kadar imam v rokah kaj oprijemljivega oziroma kaj takšnega, kot so vaše statve, to pozlatim!' Bil je resnično neverjeten,« je nadaljeval Florjančič. »Ogromno sem se naučil od njega, čeprav še nisem povsem natančno vedel, za kaj sploh gre v življenju. Ko sva preštevala najin prvi denar, sem ga jaz dobil tretjino (za pet kil zlata), on pa preostali dve.« A to je bila vendarle prvovrstna odskočna deska za Florjančiča, ki je hrepenel, da bi se vsaj enkrat dotaknil neba. Res se ga je.


»Za uspeh morate imeti vselej tudi čim več različnih poznanstev in zvez. Če zna biti človek še dovolj družaben, je uspeh na dlani. Ta so bila zame še posebno pomembna v Monte Carlu, in ko enkrat vstopite v ta krog, se vam nenadoma začno kot domine odpirati številna vrata.« Če ne bi spoznal egiptovskega paše Ilhamija Huseina, najbrž ne bi bilo njegovega najbolj razvpitega izuma – razpršilca za parfum. »Ta izum je zdaj star že približno 70 let. Ilhami je bil povezan z družino egiptovskega kralja Faruka in me je ves čas finančno podpiral. To je bila res sreča.« Na ta način je spoznal Coco Chanel in Christiana Diorja iz sveta mode, družil se je z Marlene Dietrich in Vittoriom de Sico, z njima nastopil celo v filmu Monte Carlo (1956), v Monte Carlu se je družil z domala vso smetano tedanjega obdobja, kjer se je vselej trlo članic in članov kraljevih družin ter drugih pomembnežev. Imel je pet državljanstev in 43 avtomobilov. »Moj poklic me je prisilil, da sem vsaj 25 let preživel v hotelih, štiri leta v avtomobilih, tri leta v vlakih, leto in pol v letalih ter eno leto na ladji,« je nekoč dejal. S svojo Vereno je bil poročen 70 let. Pravi, da je imel sedem hiš, bil trikrat milijonar in vse zapravil. »Ah, kje pa, prav nič mi ni žal, še premalo sem ga,« ne obžaluje mož, ki je še danes nadvse galanten.

Raj za razvoj blefa

Navadno takšne, kot je Peter Florjančič, novinarji sprašujemo po receptu za njihovo dolgoživost. »Vse življenje jem v gostilni, zato sem tudi toliko star!« je zabrusil v svojem slogu. Ima šoferja, pravi, ki ga vozi po najboljših gorenjskih oštarijah. Ko je nazadnje jedel v Kropi, je srečal starega znanca Stojana Potočnika, očeta nekdanjega evropskega komisarja Janeza in pravo tako nekdanjega poslanca Lojza. »95 let ima in še vedno orje. 'Madonca, sva imela srečo!' sem mu dejal.« Menda bi morala leta 1943 skupaj proti Stalingradu. Povedal mu je, da ga je sreča vseskozi spremljala, še celo nazadnje, ko je na Bledu pred svojim birojem padel in si uničil koleno, saj je naposled dobil, »tole«, je pokazal na svojo sobico v radovljiškem domu starejših občanov s prelepim razgledom in vsem udobjem. »Ali se nimam prav fajn?!« je bil vidno zadovoljen.

Nezadovoljen postane, ko beseda nanese na njegov Bled. Kjer so imeli njegov stric Ivan Kenda, denimo, grad in grajsko kopel, vilo Rog in Zlatorog ter hotel Park, njegova mama hotel Evropo, vilo Avalo, stari oče Jakob Peternel hotela Triglav in Union, teta Jeklarjeva pa hotel Jelovico, je danes po njegovih besedah vse drugače.

»Ko sem pred 70 leti prišel v Monte Carlo, je bil Bled turistično pomembnejši! Žal pa je prišlo mračno obdobje po drugi svetovni vojni, ko je režim povsem pozabil na idejni turizem, ki bi turista zadržal za teden dni, kot ga je nekoč, ne pa da se gostje samo pripeljejo in odpeljejo. Na Bledu se je po drugi svetovni vojni vse zaustavilo, postal je raj za razvoj popolnega blefa. Nobenega prestiža ni več čutiti, namesto klavirja je slišati zgolj harmoniko. Čeprav je po vsem svetu jasno, da so najboljši hoteli v družinskih rokah, smo pri nas v nekem trenutku raje spodili vse odlične hotelirje, pobrali njihovo lastnino, Bledu pa nasilno vzeli naziv najprestižnejšega letovišča.«