Predgrajčani plesali pred cesarjem

PREDGRAD OB KOLPI – Največje naselje v Poljanski dolini, razdeljeni med občinama Kočevje in Črnomelj, je zaradi razgibane lege že od omembe leta 1576 stičišče mnogih poti, dogodkov, usod. Varuh slovenstva nad Kolpo, tudi to ime so kraju že nadeli, se je začel prazniti konec 19. in v začetku 20. stoletja, izseljevanje se je nadaljevalo tudi po osvobodilnem letu 1945. V Predgradu zdaj živi približno 80 duš, a pri vsaki hiši hranijo zgodovinska izročila poljanskega gospostva in običajev, vezanih na tiste čase.


»Neskončno smo ponosni na prednike, ki so ob vsaki priložnosti godli in peli, največ pa jih je plesalo. Ples je vselej družabna sprostitev – to so v naših vaseh spoznali pred več kot sto leti –, ki je ljudi zbliževala, med njimi tkala nove vezi, tudi ljubezenske,« o preteklosti govori Alojz Šmalcelj, dolgoletni predsednik Kulturno-športnega društva Predgrad.


Le nekaj let po ustanovitvi je društvo postalo prepoznavno po vseh cesarskih državah. Tudi v prestolnico, na Dunaj, kamor so že prej zahajali trgovci iz zaselkov ob Kolpi, je pricurljala vest, da se po žilah mejašev in tudi Uskokov pretaka poskočen duh njihovih prednikov. 


Pisal se je 12. junij 1908, ko je cesar Franc Jožef praznoval 60-letnico svoje vladavine. Med 800 Slovenci, vseh nastopajočih je bilo okoli 12.000, je na Dunaju nastopilo 200 plesalcev in tamburašev iz Bele krajine, natančneje iz Vinice, Metlike, Adlešičev in Predgrada. Do Ljubljane so se odpravili v kočijah, od tam pa z vlakom na Dunaj. Pred večdesettisočglavo množico so pokazali narodne noše, kmečke šege in običaje. V okrašenem vozu so Belokranjci z metliškim vinom v starih majolkah nazdravljali domačinom in cesarju v čast.

»Predgrajčani smo leta 2008 drugič naskakovali Dunaj. Ob stoti obletnici tega dogodka je folklorna skupina s tamburaši šla po sledeh prednikov. Nastop se nam je še kako vrezal v spomin. Tretjič pa smo se potomci v mesto ob Donavi s prijatelji KUD Boža Račiča iz Adlešičev odpravili septembra in se tam zavihteli v kolo. Z razlogom, počastili smo 110 let naše folklore, smo najstarejša skupina v Sloveniji in edina v občini Kočevje,« je vtise strnila predsednica KŠD Predgrad Jožica Matakovič.

Zanimive so noše, ki so posebne tudi danes. Njihovo neusahljivo pestrost je v svoji knjigi opisala etnografinja Marija Makarovič. Moške sestavljajo hlače (brageše), srajca (robača) in telovnik (lajbec). Fantje si okoli vratu nadenejo rdeče pentlje, okoli trebuha pa pas (čemer), na glavi imajo rdeče-črno čepico, ki je sled priseljevanja Uskokov v Slovenijo v času turških vpadov.


Ženske so nosile kratko, do ledij segajočo srajco, rokavice, laneno krilo (robačo), prepasovale so se s širokim volnenim pasom, čez krilo so nadele predpasnik – fertuh. Okoli vratu so imele večbarvne trakove in volnene vrvice. Obuvale so se v debele platnene nogavice in okorne čevlje.