Cene hrane v nebo, nam grozi lakota? Čarobne palice ni, razmerja v verigi so porušena
Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič že dlje časa opozarja na vojne dobičkarje, predvsem pa kmete poskuša oprati krivde za visoke cene na trgu. Do kam bodo šle cene surovin in zato hrane, je odvisno od številnih dejavnikov, poudarja pa, da čarobne palice ni, sicer pa miri, da v Sloveniji lakote ne bomo trpeli.
V javnosti odmevajo kar malo grozljive napovedi, da prihaja cunami podražitev. Stanje se je seveda poslabšalo zaradi rusko-ukrajinske vojne in državljani že lahko občutijo konkretne podražitve košarice dobrin. Kakšna je vloga slovenskega kmeta v tej zgodbi?
Kakšna je samooskrba z žiti pri nas in ali je mogoče še povečati kapacitete pridelave?
Samooskrba z žiti se mora deliti na več delov, koliko imamo posejanega, koliko gre v mline in koliko se ga pokrmi doma. Žita so seveda različna, predvsem krušna žita, kot sta pšenica in pira. Tu smo bolj šibki, ker jih nekaj prodamo v tujino po žetvi. Tujec zna ceniti slovensko kakovost, višjo dodano vrednost in jo zato tudi bolje plača.
Tujec zna ceniti slovensko kakovost, višjo dodano vrednost in jo zato tudi bolje plača.
Rezerve so, vendar tudi na tem področju ni bistvenih, kajti vemo, da imamo pretežni del slovenskega kmetijstva v težje pridelovalnih pogojih, v hribovitem območju, kjer niti teren niti vremenske razmere niso primerni za pridelavo žit. Dalo pa bi se nekaj več žit v Sloveniji tudi pridelati, tudi če bi se nadomestilo z nekih drugih trgov za krmo živali, bi šlo skozi.
Je morda strah, da bo zavladala lakota tudi v Sloveniji, upravičen?
Ne, lakota ne, kajti vedeti moramo, da Slovenija spada v bolj razvite dele sveta, v Evropsko unijo. V Evropski uniji imamo relativno visoko proizvodnjo hrane in jo lahko kmalu še povečamo. Na novonastale države članice so namreč pritiskali, da pridelujemo manj in da zmanjšujemo proizvodnjo, seveda na račun teh velikih evropskih kmetijskih držav, kot so Francija, Nizozemska, Nemčija, tako da imamo tukaj rezerve tudi v Evropi. Pri žitu pa sploh ni takšen problem, jeseni poseješ, drugo leto žanješ. Še enkrat pa moram poudariti, da se stroški dvigujejo in da bo cena zrasla zaradi povečanega povpraševanja po hrani z ostalih trgov, sploh če bo motena dobava žita iz Ukrajine na tretje trge.
Država iz davka na dodano vrednost pri kilogramu kruha dobi več denarja, kot pa ga je dobil kmet, ki je kompletno pšenico pridelal za ta kilogram kruha.
Na kakšen način bi lahko država (oziroma ministrstvo) pripomogla h krepitvi vloge slovenskega kmeta in slovenskih pridelkov na splošno?
Čarobne palice ni. Menimo, da je treba v Sloveniji in tudi v Evropski uniji narediti neke regulative, kajti kmetijstvo podivjanemu liberalnemu kapitalizmu enostavno ne more slediti. Če imamo v državi določeno minimalno plačo in seveda manjša ne sme biti, potem bi morali tudi pri pridelavi hrane zagotoviti minimalno lastno ceno kmetijskega pridelka, in če odkupna cena upade pod to minimalno lastno ceno, potem bi seveda morali zazvoniti neki alarmi. Ali se pokrivajo ta sredstva iz drugih virov ali pa seveda mora cena zrasti. Res pa je, da so razmerja v verigi čisto porušena. Samo za primerjavo, država iz davka na dodano vrednost pri kilogramu kruha dobi več denarja, kot pa ga je dobil kmet, ki je kompletno pšenico pridelal za ta kilogram kruha.
Ste že bili v stiku z novo kmetijsko ministrico, kakšne strategije se pripravljajo za vaše področje?
V stiku sva bila na terenu, ko sva si ogledovala posledice neurja. Prihodnji teden se dobimo, še usklajujemo termin, da se dogovorimo o protokolu sodelovanja. V koalicijski pogodbi je kmetijstvo zelo ohlapno napisano, zato sem prepričan, da bomo te stvari zdaj bolj dorekli.
