LITERARNI NATEČAJ

Prepričajte nas z vašo zgodbo: natečaj Prvič na Triglav

Objavljamo prvo zgodbo literarnega natečaja, v katerem lahko dobite tudi Alpinine gojzarje.
Fotografija: Srečna in ponosna Anitina družina leta 1988 FOTO: osebni arhiv
Odpri galerijo
Srečna in ponosna Anitina družina leta 1988 FOTO: osebni arhiv

LJUBLJANA – Letošnje leto je zaznamovano z 240. obletnico prvega vzpona na Triglav, na kar so še posebno ponosni v Bohinju. Da bi počastili spomin na štiri srčne može, seveda Bohinjce, ki so premagali strah in se pogumno podali v neznane višine, s čimer so se zapisali v gene vsakega od nas, so v tem letu pripravili številne dogodke. Eden od njih je veliki nagradni literarni natečaj Prvič na Triglav, ki smo se mu pridružile tudi Slovenske novice. Objavljamo prvo zgodbo in vse bralke in bralce vabimo k sodelovanju.

Anita Debeljak Špes: Krst z vrvjo brez mobitela

Pisalo se je leto 1988, gulila sem stol v petem razredu Osnovne šole Šentjur. Ati, ki je tudi v mladosti zelo rad planinaril, se je odločil, da sva s sestro dovolj stari in kondicijsko pripravljeni za osvojitev našega očaka, Triglav. Tudi mami je bila takoj za akcijo.

Napočil je dan D, na pot smo se podali v zgodnjih jutranjih urah, tako zgodaj, da smo morali v dolini Vrat še malo počakati, saj je bilo še zelo, zelo temno. Čelke takrat še nismo imeli. Začeli smo naš podvig kar po temi, in ko se je na nebu narisal prvi svit, smo že prispeli do skal.

Spomnim se roza klobučka, žametnih rjavih pumparic in roza flanelaste srajce. Vse mi je zašila moja mami, prav tako tudi ostalim družinskim članom. Bili smo v stilu in že od daleč se je videlo, da spadamo skupaj … Obute sem imela adidaske, bele z rdečimi črtami in neuničljive. Takrat se nismo nič navezovali, saj je bil ati popolnoma prepričan o našem varnem koraku. Velikokrat sem jim ušla naprej in mogoče s svojim obnašanjem prispevala tudi za kak siv las.


Najprej smo prišli na Staničevo kočo, po štampiljko ... Seveda smo imeli dnevnik Slovenske planinske poti, in če smo že bili tako visoko, smo morali pridobiti čim več štampiljk. Če bi pisala o ponosu, ki se me je loteval ob štempljanju planinske knjige, bi porabila celo stran in besed ne bi bilo nikoli dovolj.

Potem na Kredarico in hitro naprej. Srečevali smo vedno več ljudi in vsi so pozdravljali atija, ki je bil vodeči v družinski koloni. Takrat sem si mislila, kako imam znanega očeta, saj ga vsi pozdravljajo … Naposled sem se le ojunačila ter ga vprašala, kako to, da ga vsi poznajo. Razložil mi je bonton pozdravljanja v gorah in od takrat naprej smo vsi veselo pozdravljali planince.
Občutek, ko stojiš na najvišji točki slovenskega ozemlja, je edinstven in nepozaben. Fantastičen! V tistem trenutku te zaobjame nepopisno veselje ob uspešnem podvigu in pozabiš na utrujenost po dolgi prehojeni poti. Vse imaš na dlani. Hvala bogu ni bilo mobitelov, da bi morali poslati vseh tistih 100 smsov, se pohvaliti na facebooku pa na instagramu pa viberju pa mmsu itd. Bila sem krščena z vrvjo, ne premočno, pomalicali smo, se poslikali in doživeli še nekaj tistih res nepozabnih trenutkov tam med kavkami in sončnimi žarki, ki so se mi zdeli še toplejši in prijaznejši …


Razmišljala sem, kako je bilo ime Jakobu Aljažu – Jakob ali Aljaž? Če bom kdaj imela sina, bo Aljaž, sem si takrat dejala … Res nepozabno in nepopisno doživetje je bilo, težko opisljivo, to morate doživeti! Z vrha sem si najbolje zapomnila atijevo svarilo, da smo sedaj šele na pol poti in da moraš vedno imeti na vrhu v mislih, da se je treba še varno vrniti v dolino. Prespali smo na Doliču ter se čez Luknjo vrnili v dolino Vrat. Za nagrado smo se odpeljali z gondolo na Vogel. To je bila res pika na i.
Imam sina, ki bo dopolnil 15 let, in ime mu je Jakob, saj je moja hribovska prijateljica rodila malo prej in ima sina Aljaža.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije