Prešernov portret ni pravi

Da bi lahko zrli v pesnikovo obličje, so bili Slovenci pripravljeni za upodobitve Prešerna sprejeti tudi portrete, ki so predstavljali anonimne portretirance, katerih identiteta se je z leti izgubila.

Damir Globočnik je doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine, muzejski svetnik in likovni kritik. Zaposlen je v Gorenjskem muzeju v Kranju. Je človek, ki zagotovo ve največ o domnevnih portretih pesnika Franceta Prešerna, saj je dobršen del svojega življenja posvetil raziskovanju te zanimive teme ter nenehnemu iskanju in hrepenenju mnogih, da bi odkrili avtentični pesnikov portret.

Portret videli le redki

V knjigi Pesnikova podoba pravi, da je eno temeljnih vprašanj, zakaj so drug za drugim nastajali novi Prešernovi portreti: »Vsak tovrstni poskus je že vnaprej obsojen na neuspeh, pripeti pa se lahko celo, da postanejo prizadevanja slovenskih likovnikov ali zanesenih iskalcev izvirnega, avtentičnega, za časa Prešernovega življenja nastalega pesnikovega portreta predmet zasmehovanja. Eden od razlogov je povsem preprost, to je potreba po konkretnosti. Ko bralec prebere neko literarno delo, pesem ali prozo, želi vedeti oziroma si predstavljati, kako je videti njegov avtor. Drugi razlog je v tem, da je po smrti pesnika vedno bolj naraščala njegova slava. Češčenja Prešerna kot velikega slovenskega pesnika si ne znamo predstavljati brez njegove prepričljive in avtentične likovne upodobitve, pa naj gre za sliko, grafiko, risbo ali kip oziroma spomenik.«
V množici upodobitev je zagotovo najbolj znan Goldensteinov portret. »To je posmrtni portret, ki ga je leto po pesnikovi smrti (1850) po spominu naslikal ljubljanski slikar nemškega rodu Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein. Podatki pričajo o tem, da ga je zadnjič videl nekaj let pred nastankom portreta. Pomembno je vedeti, da je bil Goldenstein cerkveni in gledališki slikar scenografij, kot portretni pa ni izstopal. Ko je Goldenstein to podobo predstavil javnosti, se je že pojavilo mnenje, da je portret sicer podoben Prešernu, ni pa enak oziroma tak, kot je bil Prešeren. Takratne Slovence je motilo tudi dejstvo, da je naslikal pesnika v zadnjem obdobju njegovega življenja, ko je bil že bolan. To ni bil neki reprezentativni portret, saj je slika majhna. Hrani jo Prešernov spominski muzej v Kranju. Zanimiv je tudi podatek, da je bila slika, ki je nastala leta 1850, prvič reproducirana šele 50 let pozneje. Vmes je bila vseskozi v zasebni lasti. Tako so doslej ta portret lahko videli le redki Slovenci, drugi pa so si pesnika predstavljali po drugih upodobitvah.«

Videz v neskladju s poezijo?

Zanima nas, kako in koliko se Slovenci lahko poistovetimo s Prešernovo podobo. »Zavedati se moramo, da je Prešernovih podob izredno veliko oziroma jih je skoraj nemogoče prešteti, saj so mnoge slike v zasebni lasti in javnosti neznane,« pojasnjuje Globočnik. »Vemo namreč, da se Prešeren ni želel portretirati. Morda se je zavedal, da njegov fizični videz ne odgovarja pomenu njegove poezije, in je verjetno želel, da so njegova zapuščina Slovencem njegove pesmi.«
Kaj pa pomeni t. i. Wagnerjeva litografija Prešernove podobe? »To je pesnikov portret iz leta 1866,« pove sogovornik. »Kronološko bi lahko rekli, da je to tretji znani Prešernov portret. Wagner je bil založnik prve posmrtne izdaje Prešernovih poezij z naslovom Pesmi, kjer je bila objavljena ta mala grafika oziroma risba. Ker ne vemo, kdo je avtor, tudi ne vemo, na podlagi katerih dejstev se je ta risar odločil za Prešerna v mladih letih. Od teh poezij je Prešernov pomen naraščal. S to izdajo je bil namreč ustoličen kot največji slovenski pesnik.«

Prešeren je prijateljeval z določenimi slikarji, najbolj očiten primer je Matevž Langus. Znano je, da je ta slikal Julijo Primic in da je v tem času k njemu zahajal tudi pesnik, ki je opazoval nastajajoči portret svoje muze. Langus si je, kar zadeva Prešernovo portretno galerijo, nakopal tudi neoprostljiv greh. Po pesnikovi smrti 8. februarja 1849 ni pohitel v Kranj, da bi ga naslikal, pa čeprav na mrtvaškem odru, ker naj bi zbolel. »Domnevali so, da je Langus naslikal Prešerna na znanih freskah v kupoli v cerkvi na Šmarni gori, kjer je Prešernov stric deloval kot župnik. Menili so, da ga je na freski naslikal kot enega od romarjev, oseba, ki stoji zraven, pa naj bi bila Julija. Pristnih dokazov sicer ni.«