Prešernov smenj združuje Kranjce (FOTO)

 Na praznično soboto se je Kranj spet odel v podobo 19. stoletja, v obdobje romantike in nekih drugih starih časov. Čeprav je največji slovenski pesnik v Kranju preživel le zadnji dve leti svojega življenja, so ga razglasili za Prešernovo mesto. Prav tam je 8. februarja 1849 tudi umrl.

Pesniku so se že pred mnogo leti oddolžili in pripravili Prešernov smenj, ki je postal tudi najbolj množično obiskana praznična prireditev. Kranjčani in številni obiskovalci so smenj z bogatim programom sprejeli za svojega, kar je ponovno pokazal ogromen obisk. Osrednje ulice in trgi so pokali po šivih. Že poldrugo uro pred uradnim začetkom, ko smo prispeli v središče Gorenjske, so se proti Kranju iz vseh smeri valile množice obiskovalcev. Vsi so namreč upali, da bodo dobili parkirni prostor čim bližje središču starega mestnega jedra. Tudi parkirišča ob sicer zaprtih trgovskih centrih na robu Kranja so bila polna, organizatorji, Zavod za kulturo in šport, pa so poskrbeli za avtobusni prevoz do središča mesta.

Vse v duhu romantike

Mag. Tomaž Štefe, direktor Zavoda za turizem in kulturo Kranj, je povedal, da na slovenski kulturni praznik v Kranju že 18. leto zapored pripravljajo prireditev Prešernov smenj, v čast našemu največjemu pesniku: »Zaradi kulturne dediščine, ki jo je pesnik zapustil mestu, bogate kulturne vsebine celotnega mesta ter prireditve, ki je vsako leto dobro obiskana, lahko rečem, da Kranj dostojno nosi ime Prešernovo mesto.« Prešernov smenj pa niso le bogato in raznoliko založene stojnice. Na ulicah so se predstavili številni rokodelci, mojstri domače in umetne obrti, zadoneli so pevski zbori, zavrtele so se folklorne skupine, recitirali so Prešernove pesmi, zaigrali so lajnarji, po mestu pa so se sprehajali meščani v značilnih meščanskih opravah. Na eni od stojnic je bilo možno kupiti kartonaste cilindre in ženske klobučke iz 19. stoletja.

Obiskovalci so se po mestu lahko popeljali s kočijo, otroci pa so jahali konjičke. V mestnih hišah so pripravili številne kulturne dogodke, dobro je bil obiskan Gorenjski muzej. Vabili so v Prešernovo hišo, kjer je njegov spominski muzej, pa Puharjevo in Layerjevo hišo ter Jenkovo sobo. Tudi vrata kranjske mestne knjižnice so bila na široko odprta, polne roke dela pa je imela tiskarna Jožefa Blaznika, kjer so obiskovalcem prijazno odtisnili prečrtano Prešernovo Zdravljico.


Lajnarji nekako spadajo v Prešernov čas, uživali smo ob njihovem igranju, med drugimi sta zagodla Rastislav Rastko Tepina in Janez Markelj, ter občudovali vsestransko lutkarico Aljo Kump. Rastko že več kot tri desetletja vrti lajno, zadnja leta pa vsi trije sodelujejo pri Kranjskih komedijantih. Z lajno je začel nastopati leta 1986. »Nikoli ne grem z njo na ulico, da bi mi ljudje v klobuk metali denar,« je povedal. »Nastopat grem torej, ko me kdo za to angažira oziroma povabi. Spominjam se svojega prvega nastopa. To je bilo na zadnji prireditvi Ohcet v Ljubljani. Oblekel sem se v frak, dal še polcilinder na glavo, zavrtel ročico in uspeh je bil tu, naravnost fantastičen. Poleg igralskih izkušenj in genov je na dan prišla prava poklicanost za igranje lajne.« Poleg lajne imajo lajnarji kakšno posodo, košarico ali klobuk, v katero zbirajo prostovoljne prispevke poslušalcev in občudovalcev. »Ko v klobuk spustiš kovanec, si moraš nekaj zaželeti; tako si kupiš srečo,« pravi Rastislav Rastko.

Častni pokrovitelj Pahor

Sprehodili smo se po stojnicah, kjer je skoraj vsakdo lahko na široko odprl svojo denarnico. Ne vemo sicer, kakšen jedec je bil pesnik France Prešeren, niti tega, ali se je kdaj rad posladkal. Bolj verjetno je, da si je življenje sladkal precej drugače in ga žlahtnil z rujno domačo kapljico. A danes, 171 let po njegovi smrti, se še vedno radi sladkamo. Avstrijci imajo odlične Mozartove kroglice, Slovenci pa Prešernove, ki imajo že dolgoletno tradicijo. Izdelujejo jih v podjetju Benedict z blagovno znamko Cukrček, v Kranju pa so obiskovalci radi posegali po njih. Kroglica vsebuje karameliziran lešnik in nugat kremo, oblito z mlečno čokolado. Na voljo so škatlice s tremi, štirimi, osmimi, dvanajstimi ali šestnajstimi kroglicami. Na prodaj so kajpak tudi posamezne. Imajo še Prešernove kocke in, kar je še posebno zanimivo, belo in temno čokolado v obliki Prešernovega profila. Na voljo so tudi suhe fige, oblite z belo in temno čokolado ter nugatom. Po suhih figah, ki jih je rad delil otrokom, je bil pesnik zelo znan.

Tik ob Glavnem trgu smo spoznali kmetijo Šuran iz Izole, ki jo vodita zakonca Vera in Alfio. Šuranova je navdušena nad mandlji, saj imata z možem kar 180 dreves. »Zagotovo so to najboljši slovenski mandlji, ki spomladi lepo zacvetijo, jeseni pa jih moramo ročno obrati,« je dejala gospa Vera. »Dela je zares zelo veliko, poleg jedrc pa ponujava pražene in grenke mandlje. Zelo zdravi so, saj si že s tremi mandlji na dan lahko ohranimo zdravo srce. Na kmetiji imava na voljo še ekstra deviško oljčno olje in vložene oljke, staran refoškov vinski kis ter suhe fige in sveže, ko poleti dozorijo.«

Prireditev so popestrili še gasilci iz Predoselj v starih oblačilih in z ročno brizgalno, predpustnemu času primerno so se po ulicah zapodili kurenti in njihovi hudiči, manjkala nista niti dr. France Prešeren in njegova Julija. In, končno, Prešernov smenj je obiskal tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki je bil častni pokrovitelj dogodka.