Presunljiva pričevanja: Spala sem z rokami na maski v strahu, da bi se zadušila

Na nacionalni televiziji so premierno predvajali dokumentarni film režiserja Mitje Okorna o covidu 19. V uvodu je Okorn zapisal, da ob povabilu k sodelovanju ni bil cepljen. Želel se je prepričati, ali je to dobra izbira. Pogovoril se je s prebolevniki, z njihovimi bližnjimi in zdravstvenim osebjem ter iz prve roke dobil informacije, kaj pomeni težje zboleti za covidom.



»Sesulo me je, nisem mogel več dihati, priti so morali reševalci.«

»Nisem se mogla več niti premakniti. Nisem mogla več do stranišča, dobila sem plenice.«

»Ponoči sem spala z rokami na maski, da mi ne bi padla dol in bi se zadušila.«



Sogovorniki so opisovali izkušnje iz bolnišnice, kako so poslušali zvok odpiranja krst. Ganljiva so bila tudi pričevanja svojcev, doživljanje boja za življenje njihovih ljubih pa tudi pripovedi o dolgotrajnem okrevanju in mukotrpni vrnitvi v normalno življenje. Nekateri so poročali o srčni aritmiji, neznanski utrujenosti, izpadanju las. »'Kdaj bo to izzvenelo?' sem vprašal zdravnike. 'Lahko ste srečni, da ste živi,' so mi dejali.«

Spregovorili so tudi o cepljenju. »Še enkrat čez to ne grem,« je bila odločena ena od sogovornic, ki pravi, da je bila zanjo cepljenje edina možnost.

»Naduto bi bilo reči, da se nismo bali te bolezni, nismo pa pričakovali, da se to zgodilo ravno v naši družini. Bilo je strahotno in surovo. Surovo je beseda, ki jo na covid oddelku gotovo najbolj razumete. Zdaj jo tudi midva. Bili so trenutki, ko sva mislila, da nama bo počilo srce. Potem sva pomislila na vas. S takšnimi trenutki se zadnje leto srečujete vsak dan,« je v ganljivem pismu bolnišničnemu osebju zapisala žena enega od bolnikov, ki je v komi preživel 23 dni, a se srečno vrnil domov.

Mnogim to ni bilo dano.


​