Pretekla je 1125 km za junake 3. nadstropja

»Poženi hudiča na vrh Vršiča,« je bil eden od originalnih stavkov spodbude Špeli Šavs iz Preddvoda na prvi dan njenega ultramaratonskega podviga, ki ga je zaključila včeraj v Kranju. Kot prva ženska je zgodovinsko pretekla krog okoli Slovenije in se po trinajstih etapah vrnila na Gorenjsko. Za njo je 1125 kilometrov, in kar je še najpomembnejše, ob tem je dobilo zagon zbiranje sredstev za Društvo Junaki 3. nadstropja.

Klanec, ki gre navzgor, kot se le da, je njena športna ljubezen, na ravnih predelih med tekom skorajda zaspi od dolgčasa. Dama v najbolj prijetnih zrelih letih se je odločila, da bo namesto lani odpadlega ultramaratona v Italiji tekla letos v Sloveniji. Vendar ne prek nje, recimo na najbolj izzivalni diagonali od Goričkega do Pirana. Odločila se je za krog okoli naše domovine, ki ga je začela s prvo etapo 3. septembra, ko je pospešila korake z domačega praga do Bovca. Tekaški krog je bil tudi simbolični objem otrokom, ki se zdravijo na hemato-onkološkem oddelku pediatrične klinike, in njihovim staršem. September je mesec zlate pentlje, ki simbolizira otroškega raka, zato je bil ultramaratonski podvig opravljen v sodelovanju z Lions klubom Kranj in drugimi lions klubi po Sloveniji, ki zbirajo donacije za Društvo Junaki 3. nadstropja, zbrana sredstva pa bodo namenjena opremi sobe za starše malih borcev.



Zadnjih trinajst dni je Špela, ki dela v družinski mesnici sredi gorenjske prestolnice, vstajala ob četrti uri zjutraj in ob šestih začela teči. Odvisno od dolžine trase je tekla do kosila, če je bila etapa načrtovana dlje, pa se je potegnilo tudi v noč. Spomnila se je teme nekje blizu Kolpe: »Bila sem sama, ob meni je bila le kolesarka, ko sva zaslišali nekaj iz gozda. Menili sva, da gre za medveda. V tistem je do naju zapeljala vojaška patrulja in vojaka sta nama pojasnila, da gre za jelene, ki se pripravljajo na ruk. Vojaka sta ostala v bližini, saj sta vedela, da je na tem območju tudi divja svinja z mladički, ki zna biti izjemno nevarna.« Vse dni je bilo vroče. »Res je, niti enkrat me ni napralo. Bilo je vroče, včasih res zoprno, a še vedno je bolje, da je sijalo sonce, kot padal dež. V suhem vremenu je veliko lažje. Zdaj, ko sem zaključila, se mi zdi, kot da je vse minilo izjemno hitro, toda ko pogledam nazaj, kje vse sem bila, se zavedam, da imam za seboj izjemno popotovanje med prijaznimi in požrtvovalnimi ljudmi, ki sem jih cel čas teka srečevala.«

Špeli so na najbolj napornih ali pa dolgočasnih delih etap delali družbo prijatelji, predvsem iz tekaških logov, ob njej so bili tudi člani lions klubov iz vse Slovenije in dodali svoj kamenček v mozaik zgodovinskega ultramaratonskega podviga, prvega teka ženske okoli Slovenije. Ob sprejemanju čestitk in velikih šopkov, med drugim ji je dlan nežno stisnila ena junakinja 3. nadstropja osebno, nam je pokazala plišasto igračko, ki jo je spremljala na poti. »To je medvedek enega naših junakov, ki je izgubil bitko in ga danes ni več med nami. Ko sem med tekom padla v krizo, sem se spomnila na naše junake 3. nadstropja, na vse otroke, ki bijejo hudo bitko zase in za svoje starše. Zaradi njih sem bila trdno odločena, da pridem okoli Slovenije.«