Preveslal Atlantik, zdaj čisti Ljubljanico (FOTO)

Čeprav je študiral elektrotehniko, v zadnjem času pa izdeluje očala, je tudi znan tviteraš. Marin Medak čivka že od leta 2009. Ko je Slovenijo zajela epidemija, je družabno omrežje opomnil z naslednjo mislijo: »Verjetno sem eden redkih, ki so bili v izolaciji 45 dni, kolikor smo potrebovali za preveslati Atlantik …«

Dvaintridesetletni Pirančan je zaljubljen v morje in vodo, a je začel veslati šele, ko se je zaradi študija preselil v Ljubljano. »Sploh ne zaradi boljše fizične pripravljenosti, temveč zaradi izziva, ki sem si ga zadal,« je pojasnjeval, medtem ko je ravno sedel v svojem kajaku, tudi tisto jutro pa ga je obkrožal vodnati svet čudovite Ljubljanice. Reka je bila povsem mirna in ni valovala. Le skupine račk so brezskrbno plavale mimo.
 

Izpolnjen življenjski izziv

Pripovedoval nam je o življenjskem izzivu – preveslati Atlantik – in kako je že po pičlega pol leta obveslal celotno hrvaško obalo od Lošinja do Dubrovnika, kako je šel s kajakom že naslednje leto od Savudrije do Zakintosa in kako je leta 2011 preveslal obalo Južne Koreje. Temu je že naslednjo zimo, ko je ta del Atlantskega oceana še najmanj razburkan, sledil veličasten podvig, dolg kar 4900 kilometrov, od Kanarskih otokov do Barbadosa.

V nekoliko širši veslaški barki je veslal s še tremi sotrpini. S kajakaškim učiteljem, Angležem Simonom Osbornom, sta skupaj veslala že na južnokorejskem izzivu. Pridružil se jima je še Simonov prijatelj Steve Bowens iz Severne Irske, izjemni predavatelj. Ker je bil tako dober, je napredoval, in bolj ko je napredoval, manj je poučeval ter se zato vse bolj utapljal v papirologiji, ta pa zanj ni bila prav noben izziv. Ko mu je slednjič presedlo, je vzel leto dni neplačanega dopusta ter se pridružil Marinovemu projektu. Ker je ta samo mesec in pol pred odhodom odpustil nezanesljivega Škota Busterja, je poklical Angleža Alastaira Humphreysa, ki je pred tem prekolesaril svet. »A kaj ko Alstair prej še nikoli ni veslal,« se je smeje spominjal Medak. »A vseeno je privolil, četudi sploh nisem vedel, da ima družino in dva majhna otroka, še več, njegova žena je bila takrat celo na porodniški.«

Vse dotlej si je Atlantski ocean želelo preveslati že kakšnih 300 posadk, uspešnih pa je bilo dve tretjini. Medaku se osem let pozneje sploh ne zdi, da bi bilo tako mukotrpno in naporno. »Greš in prideš,« je lahkotno povzel. »Izmučenost je bila še najhujša po prvih desetih dneh, na kar je vplivalo predvsem premalo spanja. Dva sta veslala po dve uri, potem sta dve uri veslala preostala dva. Spali smo trikrat na dan po uro in pol. Vendar je bila mnogo bolj kot psihofizična pripravljenost ključno povsem inženirsko znanje, stvari so se namreč lomile, korodirale, voda je kar naprej zalivala, in če vsega tega ne bi znali popraviti, nam ne bi pomagala še tako vrhunska psihofizična usposobljenost,« je dejal Medak, ki mu veslanje že dolgo pomeni predvsem sprostitev. »Si na vodi, slišiš jo, od blizu vidiš, denimo, vso divjino Ljubljanice, kaj je lahko še lepšega?!«
 

Po vodi plavajo jogurti in brizge

Pri tem pa žal videva tudi čisto preveč odpadkov, ki plavajo po rečni gladini. Ljubljanico, kot pravi, čisti pravzaprav že vse od začetka. Nikoli se ni postavljal s tem. Tedaj, 29. marca je bilo, pa se je zagledal na spletnem portalu. Fotografirali so ga, ko je veslal pod Tromostovjem. Vsebina članka je bila v zvezi, češ, da ne bo več pohajkovanj in izletov. Javno je komentiral: »Fotografirali so me pred osmimi dnevi! Sredi reke sem zelo izoliran. Nevarneje je hodit po pločniku kot veslati po mirni Ljubljanici. Še dobro, da se ne vidi štirih piksen piva (ki sem jih spotoma pobral).« Zatem je pripel še eno fotografijo in dodal naslednje: »Na koncu je bilo še trikrat več smeti, ki sem jih pobral iz reke.«


Iz dolgčasa, kot je dejal, je začel potem domala vsak dan objavljati fotografije njegovega kajaka, ki mu odtlej vselej delajo družbo neugledni odpadki, ki jih nabere med veslanjem. Stvar je hitro zakrožila in medtem spodbudila že kar veliko njegovih sledilcev, ki združujejo prijetno s koristnim, pa naj si bo to v hribih, na sprehajališčih, kje drugje. Medak je tako nevede zagnal množico (intimnih in samoiniciativnih) čistilnih akcij.
Prav tako opaža, glede na čas pred epidemijo, precejšen porast odpadkov, ki so pristali v Ljubljanici. »Največji porast je sovpadal prav z najstrožjimi vladnimi ukrepi. Toliko rokavic po Ljubljanici zanesljivo še ni plavalo, kot jih je v tistih dneh.«

Ko se je začelo rahljanje ukrepov, so zaščitna sredstva, kot pravi, nadomestile razne pločevinke, tetrapaki jogurtov in sokov, pa še nekaj, česar prej še ni opazil, veliko droge. »Po Ljubljanici veslam že 11 let, a česa takšnega še nisem doživel. Ne le da sem našel za celo plastenko injekcij, našel sem celo še zapakirano drogo!«