Previdno zlasti pri uživanju tunine
Prebivalci Slovenije po podatkih prehranskih raziskav zaužijemo premalo rib, ki so edinstvene predvsem po vsebnosti esencialnih maščobnih kislin omega-3, ki so pomembne za rast in razvoj otrok, zmanjšujejo tudi tveganje za razvoj kroničnih bolezni pri odraslih. Toda kot opominja kemičarka dr. Milena Horvat z Inštituta Jožef Stefan, je problem, da tisti, ki jedo ribe, jedo večinoma konzervirane tune. Pogosto tudi otroci in mladostniki.
NIJZ priporoča uživanje rib enkrat do dvakrat (skupno okoli 200 g) na teden, predvsem kot zamenjavo za rdeče meso ali mesnine. Priporočajo skuše, postrvi, sardele, lososa in druge mastne ribe, ki naj bodo pripravljene z dušenjem v lastnem soku, pečenjem ali na žaru, odsvetujejo ocvrte in predelane (tudi konzervirane) ribe in ribje izdelke.
Previdnost je potrebna zlasti pri uživanju dolgo živečih ter večjih vrstah rib roparic (tunih, mečaricah, trskah, morskem psu, sulcu, smuču, somu in ščuki), saj je pri njih običajno potencialno višja vsebnost nekaterih kovin in obstojnih organskih onesnaževal, zlasti metilne oblike živega srebra. Uživanje je treba omejiti v prehrani nosečnic, doječih mater in otrok, uživajo naj jih le v majhnih porcijah (manj kot 100 g na teden), tun v manjši konzervi naj bo na jedilniku največ dvakrat tedensko. Toda ob tem poudarjajo, da uživanje rib v priporočenih količinah in pogostosti prevladuje nad morebitnimi tveganji.
Dr. Milena Horvat, ki je zadnja tri leta vodila raziskavo o prenosu živega srebra iz Idrije prek Soče do Tržaškega zaliva, pojasnjuje, da je živo srebro močno prisotno v Tržaškem zalivu in Sredozemlju nasploh, saj tu poteka zemeljski pas, bogat z živim srebrom, tu so bili večji rudniki. »Vendar produkcija metilnega živega srebra, ki se nalaga v ribjem mesu, ni tako zelo visoka. Dolgoživeče večje ribe ga imajo tako kot drugod po svetu praviloma nekoliko več,« pojasnjuje sogovornica.
Po njenem bi si morali prizadevati, da bi uživali več rib, ne pa da nas je strah živega srebra, saj smo vsak dan izpostavljeni pogosto večjim tveganjem tako zaradi kemikalij v čistilih, praških in sredstvih za osebno nego kot snoveh v predelani in zapakirani hrani. »Uživajmo čim več manjših rib, saj imajo več pozitivnih prehranskih snovi in komaj zaznavno količino živega srebra, tudi cenovno so bolj dostopne,« je povedala. V njihovi študiji na populaciji 1700 nosečnic v severnem Jadranu so analizirali zelo občutljive teste kognitivnih sposobnosti mlajših in potem starejših otrok. Pokazalo se je, da uživanje rib zelo pozitivno deluje na razvoj centralnega živčevja.
Kako je z živim srebrom pri gojenih ribah? »Gojeni brancin v ribogojnici zraste veliko hitreje in ima nekajkrat manj živega srebra kot prostoživeči. Se pa prakse razlikujejo, piranske brancine v Fondovi ribogojnici hranijo tako, da nekoliko počasneje rastejo, velikokrat smo že preverjali tudi vsebnost živega srebra, to redno spremljajo tudi sami, in ga imajo zelo malo,« še razkriva.
Živo srebro močno prisotno v Tržaškem zalivu in Sredozemlju. Priporočeno zaužitje rib enkrat do dvakrat (200 g) na teden. V zadnjih letih več mikroplastike v oradah in manj v sardelah.
Kaj pa mikroplastika?
Tisti, ki uživajo ribe, najpogosteje uživajo tune. V raziskavi so pri nekaterih otrocih in mladostnikih izmerili kar zaznavne vrednosti živega srebra, zato sogovornica opozarja na prepogosto uživanje tun. Zanje zakonodaja dovoljuje dvakrat višje koncentracije ob predpostavki, da jih ne uživamo v tako velikih količinah. »Pri prostoživečih in gojenih tunih pa je zelo majhna razlika glede vsebnosti živega srebra, saj tuni ne marajo briketov in jih tudi v ribogojnicah hranijo z manjšimi ribami,« razkriva. Razmeroma veliko živega srebra imajo tudi prostoživeči zobatci, brancini, orade pa tudi hobotnice, lignji in drugi mehkužci, ki jih ni priporočljivo uživati več kot enkrat ali dvakrat na mesec.
Kaj pa školjke? V školjkah se ne akumulira toliko metilnega živega srebra. So pa školjke v glavnem gojene in pregledane, a se po hranilnih vrednostih ne morejo primerjati z ribami.
Ljudje največ metilnega živega srebra dobimo preko ribje prehrane, viri anorganskega živega srebra so amalgamske zalivke, a količine, ki jih pri tem dobimo z vdihavanjem, po besedah Horvatove niso omembe vredne. Največje tveganje predstavlja razbit živosrebrov termometer, za odstranitev katerega je treba poklicati ustrezno službo.
Gojeni brancin v ribogojnici zraste veliko hitreje in ima nekajkrat manj živega srebra kot prostoživeči.
Vse večji problem postaja mikroplastika, ki jo pogosto zaužijejo tudi morski organizmi. Kot povzema dr. Manca Kovač Viršek z Inštituta za vode Republike Slovenije, so v pilotnih aktivnostih spremljanja mikroplastike v ribah ter v školjkah v zadnjih letih več mikroplastike našli v oradah in manj v sardelah. Med gojenimi in prostoživečimi školjkami klapavicami pa niso zaznali razlik v količinah mikroplastike.
Kako tvegano je uživanje rib in školjk glede na to, da največ mikroplastike dobimo iz vode in pijač iz plastenk ter z dihanjem? »Izpostavljenost z uživanjem rib je minimalna, tudi ker običajno ne uživamo ribjih prebavil. Pri školjkah, ki jih pojemo v celoti, je izpostavljenost lahko večja, čeprav so koncentracije mikroplastike v posamezni školjki manjše od koncentracij v ribah,« je še povedala dr. Manca Kovač Viršek.
