130 LET
Preživel tudi potres in obe Jugoslaviji
Letos mineva 200 let od smrti Valentina Vodnika in 130 let, odkar so mu v Ljubljani postavili spomenik na trgu, poimenovanem po njem
Odpri galerijo
Znamenja, dodana leta 1929
Spomenike že od nekdaj postavljajo zato, da ohranjajo spomin na ljudi, ki so si jih v očeh rojakov zaslužili s svojimi izjemnimi dejanji. Čas je do umetnikov in učenjakov bolj prizanesljiv kot do vladarjev in politikov. Prvi večinoma ostajajo, druge ob zamenjavi oblasti po navadi odstranijo – in zamenjajo z drugimi.
Spomenik Valentinu Vodniku (1758–1819) stoji že 130 let na južnem robu po njem imenovanega trga v Ljubljani. Preživel je rušilni potres leta 1895, ki je usodno poškodoval licej za njim, in tudi obe jugoslovanski državi. V tem času je bil znameniti mož, ki zdaj kaže hrbet vrvenju na tržnici, kdaj pa kdaj odrinjen nekoliko v ozadje, a nato znova odkrit in čaščen, saj nam je zapustil veliko več kot nekaj deset pesmi, ki ga postavljajo za prvega našega pravega pesnika. Za uveljavitev slovenskega jezika si je prizadeval s pisanjem učbenikov in sestavljanjem slovarjev, bil je prevajalec, pisec poučnih pratik, urednik prvega slovenskega časnika Ljubljanske novice in še marsikaj.
Vodnikovih zaslug so se rojaki spomnili že ob stoletnici rojstva, vendar niso mogli zbrati dovolj denarja za dostojen spomenik. Ob približevanju 70. obletnice njegove smrti so idejo oživili slovenski izobraženci in kulturni delavci, zbrani v Pisateljskem podpornem društvu in pod streho Slovenske matice. Njena prva moža, Lovro Toman in Janez Bleiweis, sta znova organizirala zbiranje prispevkov, s katerimi so pri Alojziju Ganglu, tedaj še študentu kiparstva na Dunaju, naročili izdelavo celopostavnega, poltretji meter visokega kipa. Podstavek zanj je izdelal kamnosek Feliks Toman.
Odkritje spomenika – prvega, postavljenega Slovencu, ne habsburškim vladarjem in vojskovodjem – 30. junija 1889 je bil za tiste čase zelo odmeven dogodek. Dovolile so ga tudi oblasti, ki so s tem pokazale, da so že pozabile zamere na račun Vodnikovega javnega navduševanja nad Francozi in Ilirskimi provincami. Ko so Avstrijci po padcu Napoleona obnovili svojo oblast, so ga namreč odstavili in mu pošteno zagrenili življenje.
Praznik v duhu prebujanja narodne zavesti je v Ljubljano privabil več tisoč rojakov in je trajal tri dni. Ob odkritju spomenika, po nagovoru župana Frana Wiesthalerja, so z gradu zadoneli topovi, zbor Glasbene matice pa je zapel kantato Vodniku, ki jo je napisal Anton Funtek in uglasbil Benjamin Ipavec. Slovesnost sta sklenila banket v narodni čitalnici in veselica pred slavljenčevo rojstno hišo v Šiški.
Leta 1902 so podrli razmajani licej, prvo višjo šolo na Slovenskem, v kateri je Vodnik učil in bil ravnatelj. Takrat se je med mestnimi možmi razvnela razprava, ali je tržnica – na prostoru nekdanjega pokopališča – primerno nadomestilo za razmajano hišo učenosti. Kot vidimo danes, je zmagala praktična rešitev, ki jo je arhitekt Jože Plečnik pozneje požlahtnil s svojimi posegi.
Leta 1929 je bila ob Vodnikovem spomeniku še ena slovesnost. Spomnili so se 120. obletnice Ilirskih provinc, v slavnostnih govorih pa niso prezrli niti sočasne 110. obletnice smrti častilca Francozov, dokler jih ni spoznal bolj od blizu. O tem pričajo napis Vodnik nad bronastim vencem, ki oklepa zvitek s prisegajočo roko na vrhu, in začetnici R in F – Republique Française –, ki so jih ob tej priložnosti vdelali v podstavek spomenika. Na hrbtni strani je še spomenik, ki si ga je postavil sam Vodnik. Z vklesanimi verzi iz pesmi Moj spomenik: »Ne hčere, ne sina / po meni ne bó / Dovòlj je spomina, / Me pesmi pojó.«
Spomenik Valentinu Vodniku (1758–1819) stoji že 130 let na južnem robu po njem imenovanega trga v Ljubljani. Preživel je rušilni potres leta 1895, ki je usodno poškodoval licej za njim, in tudi obe jugoslovanski državi. V tem času je bil znameniti mož, ki zdaj kaže hrbet vrvenju na tržnici, kdaj pa kdaj odrinjen nekoliko v ozadje, a nato znova odkrit in čaščen, saj nam je zapustil veliko več kot nekaj deset pesmi, ki ga postavljajo za prvega našega pravega pesnika. Za uveljavitev slovenskega jezika si je prizadeval s pisanjem učbenikov in sestavljanjem slovarjev, bil je prevajalec, pisec poučnih pratik, urednik prvega slovenskega časnika Ljubljanske novice in še marsikaj.
Znamenja, dodana leta 1929
Vodnikovih zaslug so se rojaki spomnili že ob stoletnici rojstva, vendar niso mogli zbrati dovolj denarja za dostojen spomenik. Ob približevanju 70. obletnice njegove smrti so idejo oživili slovenski izobraženci in kulturni delavci, zbrani v Pisateljskem podpornem društvu in pod streho Slovenske matice. Njena prva moža, Lovro Toman in Janez Bleiweis, sta znova organizirala zbiranje prispevkov, s katerimi so pri Alojziju Ganglu, tedaj še študentu kiparstva na Dunaju, naročili izdelavo celopostavnega, poltretji meter visokega kipa. Podstavek zanj je izdelal kamnosek Feliks Toman.
Vodnik si je spomenik v verzih postavil tudi sam.
Odkritje spomenika – prvega, postavljenega Slovencu, ne habsburškim vladarjem in vojskovodjem – 30. junija 1889 je bil za tiste čase zelo odmeven dogodek. Dovolile so ga tudi oblasti, ki so s tem pokazale, da so že pozabile zamere na račun Vodnikovega javnega navduševanja nad Francozi in Ilirskimi provincami. Ko so Avstrijci po padcu Napoleona obnovili svojo oblast, so ga namreč odstavili in mu pošteno zagrenili življenje.
Enako stara kot spomenik je tudi ta upodobitev Valentina Vodnika, izdelal jo je Ignaz Eigner.
Praznik v duhu prebujanja narodne zavesti je v Ljubljano privabil več tisoč rojakov in je trajal tri dni. Ob odkritju spomenika, po nagovoru župana Frana Wiesthalerja, so z gradu zadoneli topovi, zbor Glasbene matice pa je zapel kantato Vodniku, ki jo je napisal Anton Funtek in uglasbil Benjamin Ipavec. Slovesnost sta sklenila banket v narodni čitalnici in veselica pred slavljenčevo rojstno hišo v Šiški.
Razglednica z Vodnikovim spomenikom pred licejem okrog leta 1900
Leta 1902 so podrli razmajani licej, prvo višjo šolo na Slovenskem, v kateri je Vodnik učil in bil ravnatelj. Takrat se je med mestnimi možmi razvnela razprava, ali je tržnica – na prostoru nekdanjega pokopališča – primerno nadomestilo za razmajano hišo učenosti. Kot vidimo danes, je zmagala praktična rešitev, ki jo je arhitekt Jože Plečnik pozneje požlahtnil s svojimi posegi.
Leta 1929 je bila ob Vodnikovem spomeniku še ena slovesnost. Spomnili so se 120. obletnice Ilirskih provinc, v slavnostnih govorih pa niso prezrli niti sočasne 110. obletnice smrti častilca Francozov, dokler jih ni spoznal bolj od blizu. O tem pričajo napis Vodnik nad bronastim vencem, ki oklepa zvitek s prisegajočo roko na vrhu, in začetnici R in F – Republique Française –, ki so jih ob tej priložnosti vdelali v podstavek spomenika. Na hrbtni strani je še spomenik, ki si ga je postavil sam Vodnik. Z vklesanimi verzi iz pesmi Moj spomenik: »Ne hčere, ne sina / po meni ne bó / Dovòlj je spomina, / Me pesmi pojó.«
