Pri 102 letih še zmore vsak dan dva kroga

KOČEVJE – Metki Fink, najstarejši slovenski rudarki, življenje ni prizanašalo, a je praznovala že 102. rojstni dan. Pri njej doma, v vasi Željne živi s snaho in vnukovo družino, je bilo dan prej prešerno, voščit ji je prišla števila rodbina, zapele so ji njene najljubše pevke, skupina Mavrica, in sicer ob spremljavi Leona Behina na harmoniki.
Metka se je rodila leta 1916 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. V mladosti si je kruh služila kot varuška pri ugledni družini v Ljubljani in tam jo je zasnubil pek Fink, družina pa se je pred vojno preselila v Kočevje. Kmalu ob rojstvu sina je mož padel v napadu Nemcev na Kočevje, Metka in njena sestra, ki je prav tako ostala brez moža, sta se preselili skupaj in preživeli ob kravjem mleku.

Po vojni se je Metka zaposlila v bližnjem rudniku rjavega premoga, v Šalki vasi, kjer je do upokojitve leta 1974 opravljala malone vsa knapovska dela, sestra Ivana pa je skrbela za njivo in štiri otroke.
»Ja, bilo so to časi tovarištva in zagnanosti. Kaj naj še rečem, lepi spomini ne zbledijo, čeprav sem morala vselej pošteno ugrizniti v rjavo skorjo kruha, ki sem ga služila na dnevnem kopu rudnika, včasih pa dokazovati, da znam kaj bolje narediti kot moški. Pa so zaradi mojega večjega zaslužka kuhali mulo,« se še kako dobro spominja.

Rojena, da se giblje

Iz nje izžareva toplina, še vedno je zdrava, čila, zgovorna, gibalna. Sama se obleče in uredi, vselej ob isti uri; spat gre dobro uro po osrednjem televizijskem dnevniku, vstane pa, ko se zdani, okoli osme. Včasih tudi kaj skuha. Na krožniku si vedno zaželi meso, mleka skoraj ne. Rada posluša glasbo in bere – vsak dan prelista Slovenske novice! Njeno razmišljanje je jasno, komunikacija tekoča, spomin zelo dober.

»Ja, ja, župan, lani jeseni je lokalni radio oznanjal, da ste bili nekaj mesecev čez lužo. Samo da ste se vrnili, saj bo treba v tej vasi še marsikaj postoriti,« se je s poznavanjem krajevnih razmer smeje pohvalila kočevskemu županu dr. Vladimirju Prebiliču, ki ji je prišel voščit.
»Letos bo skozi Željne nova cesta,« ji je zatrdil in kot prvi razodel, da bo znova kandidiral za župana.

Metka, tašča, babica in prababica veliko telovadi in hodi. »O, ja, dvakrat na dan naredim krog po vasi, če je vreme. Zvečer pa telovadim tako, da se z rokami primem za rob mize in izmenjaje sem in tja premikam noge. Nato sledi masaža rok in nog. Ko je februarja sneg zasul vas, sem moč nabirala s hojo po hišnih stopnicah. Človek je rojen, da se giblje, noge morajo biti vedno v pogonu,« govori. Slavljenka malce potoži nad bolečinami po zvinu leve noge pred trideseti leti in zlomu zapestja desne roke pred dvema letoma.

»Majka mila, včasih me povsod ščipa. Pa mi ne verjamejo. A je zdravnica rekla, naj nič ne skrbim. Dobro, če je tako, potem me bo manj bolelo,« je Metka kar naprej sejala, kot je rekla, pozitivne vibracije.
Nasploh dobra volja in zbijanje šal tudi na lasten račun človeka utrdijo in daleč pripeljejo, pravi Metka, ki pa jo moti, da je med ljudmi vedno več zdrah, še najbolj, da ni razumevanja med najbližjimi. »Mož dviguje roko nad ženo, otroci tepejo matere, starši se kar naprej ločujejo. Čudni časi,« jo skrbi. Za dolgo življenje priporoča zmernost v vsem, tudi pri hrani. »Veliko sem vam povedala, še več pa bom, ko bom dopolnila 110 let. Ja, to bo kmalu. Tudi takrat bomo žurirali,« je polna navdiha sklenila Metka.