Pri 104 letih vsak dan dela počepe

»Leta so hitro minila, lahko jih primerjam z dnevi, ostalo pa je veliko spominov. Slabe sem zbrisala, lepi me navdihujejo,« se je Metka Fink, najstarejša občanka Kočevja, ki je 5. marca dopolnila 104 leta, razgovorila v zbrani družbi na svojem domu.

Edini še živi slovenski rudarki, sicer najstarejši občanki Kočevja, iz Željen, je prišel voščit tudi župan Vladimir Prebilič v družbi podžupana Romana Hrovata, že prej pa ji je šopek rož tako kot vodilna moža kočevske občine v imenu Društva upokojencev Kočevje izročil predsednik Jože Kozina. »Metka, se vidimo na sedežu našega društva, da si s kozarci še enkrat nazdravimo,« jo je povabil. »Že, že, ampak samo da ne bo druščine razgnala tale nadloga, kako ji že rečejo, koronavirus, a ne, župan?« se je Metka ozrla proti Prebiliču in imela prav. Ponedeljkovo snidenje njej v čast so namreč iz preventivnih razlogov odpovedali.

Vsak dan do konca vasi

Slavljenka je humorno odstirala številne tančice svojega življenja, najdlje pa delila nasvete o tem, da je za dolgost življenja poleg hrane in spanja pomembno gibanje. »Vsak dan se najmanj uro, včasih tudi dvakrat, sprehajam do konca vasi in nazaj. Poleg tega ob kuhinjski mizi delam počepe in se razgibavam.« Ne da bi omenjala kakršno koli bolezen, se je poglobila v podrobnosti. »Ah, ta moj voziček kar drvi, včasih ga težko dohajam, ko po pločniku stopicam mimo hiš, cerkve, šolskega igrišča, klopi ob cesti. Še posebno je hiter, ko se z vrha klanca spuščam proti domu. Če me kdo opazuje, si zagotovo misli, da tečem za njim.

No, zdaj je bolje, ko so mi uštimali ročno zavoro na hodulji. Pa še to bom povedala, da me tudi moja zavora še kar dobro drži,« se Metki zasmeji, ko omeni trdnost svojih nog. Na poti se večkrat ustavi in vedno najde kakšnega sogovornika. Ali pa on njo.

Tudi tako resne teme, kot je denimo zdravje, obrne na sproščeno pomenkovanje, da je dan polepšan. Ko snahi Valči neopazno namigne, da lahko družbi v kozarce natoči zlato penino, da bodo jeziki še bolj tekoči, se vrne k pločniku. »In tako hodim po vasi in opazujem. Le kdo je ta pred mano, ki ga počasi dohitevam? Pa se vprašam, ali je bogat, ima avto, veliko hišo, dobro pokojnino ... Ja, zato da bi moji lahko kaj podedovali, potem ko bo pome prišla Matilda, me zanima. Pa nobenega takega ni, vsi so reveži tako kot jaz,« poskrbi za sproščenost, ki ji ni primera. Za dodatek pa podrobno opiše, kako se je lotila iskanja tablete, ki ji je nedavno padla pod posteljo. »Če ne bi redno vadila z nogami in jih po petdesetkrat, ko se primem za rob mize, nihala levo, desno, naprej in nazaj, temu ne bi bila kos. Pa še počepi, ki so prav tako vsak dan del vaj, so mi prav prišli,« jih pokaže. Dvakrat je premišljeno poskusila in bila kleče zelo blizu, a ji je šele s palico, ko se je prepognila, v tretje uspelo pobrati zdravilo.


Ker je bil pač čas za odmerek, ga je pojedla, da ji ne bi znova delal preglavic. Človek je rojen, da se giblje, noge morajo biti vedno v pogonu, doda še eno modrost.

Novice ima vedno pri sebi

Pravo starost skriva z dominantno držo, kar ji zagotovo mnogi zavidajo. In svetuje, da je hrana poleg spanja in gibanja zagotovo najbolj pomemben dejavnik za dolgo življenje. Snaha ji ponuja raznovrstne menije, saj po operaciji žolča ne čuti več nobenih težav. Odkar je prejela cepivo proti gripi, pravi, slabše vidi, zato manj bere, a Slovenske novice, na katere je naročena, ima vedno ob sebi. Drugih večjih težav nima, se pa dobro spominja zdravniške oskrbe v Novem mestu po padcu in zlomu kolka.

»Tako lepo so me sprejeli. Ko sem jim rekla, da sem obrnila stotico, so mi zaploskali. Veste, pa še na toplo posteljo so me položili in dali pomirjevala, da sem šla lahko po osmih urah domov,« pohvali prijazno osebje. Tudi po operaciji kolka jo spremljajo zgolj lepi spomini na bolnišnične dneve.

Razumevanje med najbližjimi in dobra volja ter zbijanje šal tudi na lasten račun človeka utrdijo in daleč pripeljejo, svetuje, moti pa jo, da je med ljudmi vedno več zdrah, še najbolj, da ni razumevanja med najbližjimi. Ponovi to, kar je že večkrat doslej povedala: »Mož dviguje roko nad ženo, otroci tepejo matere, starši se kar naprej ločujejo. Čudni časi,« jo skrbi. Pravi, da jo greje ljubezen snahe, dveh vnukov, treh pravnukov in petih prapravnukov.

Metka se je rodila leta 1916 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. V mladosti si je kruh služila kot varuška pri ugledni družini v Ljubljani, kjer jo je zasnubil pek Urh Fink, družina se je pred vojno preselila v Kočevje. Kmalu po rojstvu sina je mož padel v napadu Nemcev na Kočevje, Metka in njena sestra, ki je prav tako ostala brez moža, pa sta se preselili in skupaj preživeli ob kravjem mleku. Leta 1950 se je zaposlila v rudniku rjavega premoga v Kočevju in tam opravljala različna dela. Upokojila se je leta 1974.