Pri 30 letih razdal imetje in se odpravil – na cesto
V Občinski knjižnici Prebold so pripravili zanimivo duhovno-potopisno predavanje nekdanjega novinarja Sobotne priloge Dela, pravnika, magistra sociologije, predvsem pa romarja posebne vrste Viljema Gogale iz Kranja.
Za njim je več kot 40.000 kilometrov pešpoti, osebnostne rasti in odrekanja lagodnemu življenju, pa tudi napisana knjiga z naslovom POTopis: popotniško zorenje Viljema Gogale. Kljub na videz sanjskemu življenju se je danes 49-letni Kranjčan Viljem pri 30 letih odločil, da razda svoje imetje in se po srečo odpravi – na cesto. Brez hrane in denarja se je odpravil na številne romarske poti in v 15 letih prehodil poti v dolžini obsega ekvatorja.
Na cesti, kot pravi, zlahka preživiš. »Hrano ti bo dal vsak, če ne, jo pa najdeš v smetnjaku. Spiš lahko kjer koli v spalni vreči. Drugih stroškov pa tako nimaš.« Že prej je bil popotnik in tako se je odločil, da bo hodil po starodavnih romarskih poteh. Najprej se je odpravil na Jakobovo pot v Compostelo. Ko je bil sin, ki ga ima z Romunko, star dve leti, se je odpravil v Jeruzalem po odgovor, ali naj kljub konfliktom ostane z ženo.
Po pol leta hoje je spoznal, da jima ne bo uspelo. »Kljub svojim prepričanjem (sem krščansko vzgojen) sem se ločil. Ženi nisem mogel ponuditi normalnega življenja, zaljubljen sem bil v svojo pot. Ta proces je šel naprej brez moje volje – kot plaz, ki ga ne moreš ustaviti.« Romal je tudi v Lurd, Rim, do Čenstohove na Poljskem in Mazurskih jezer blizu Baltika, do Gibraltarja, prehodil je celotne Alpe ...
49 let ima svetovni popotnik.
Ješ vse živo
»Na pot sem šel običajno iz Kranja. Hodil sem, kolikor je bilo mogoče. Ko sem prišel do morja, sem se obrnil, saj denarja za ladjo ali letalo nisem imel. Vmes sem se ustavljal po samostanih in romarskih cerkvah. Hoja mi ni bila temeljna, pomembnejše mi je bilo sedenje v tišini.« Med potjo ni nikoli prosil za denar, temveč le za kruh in ostanke hrane. Spal je večinoma na prostem. Ena najtežjih izkušenj so bile poti v Alpah, kjer je hrano težko dobiti.
»V dolinah imajo supermarkete, za katerimi so smetnjaki celo z zapakirano hrano, dobiš jo lahko v ljudskih kuhinjah ali v pekarnah, ko se zaprejo. V Alpah ni ničesar in ješ vse živo.« V neki zapuščeni planšariji je denimo dobil 30 let stare konzerve graha. Kuhal si je tudi juho iz kopriv in rastline, ki so mu jo pokazali domačini. Na poteh, ki jih je prehodil, mu sicer skoraj nihče ni odrekel hrane.
Gogala pravi, da mu je božji glas sporočal, koga naj prosi. »Ko sem pozimi hodil v Švici po Alpah, sem se imel navado ustavljati po lokalih, kjer sem povedal, da nimam denarja, in prosil za čaj. Nikoli me nihče ni zavrnil, pa sem to zagotovo storil vsaj tridesetkrat. Ponekod so mi prinesli še hrano. Če se opiraš na notranji glas, je zate poskrbljeno in se izogneš konfliktom, zato je vredno moliti in meditirati.« Dodal je, da so bile vse poti stvar notranjega navdiha, ne njegove odločitve. »Enostavno veš, da moraš iti. Lahko se temu upreš, a boš imel težave.«
V neki zapuščeni planšariji je dobil 30 let stare konzerve graha.
Do Gibraltarja in nazaj
Življenje na cesti je zanj čudovito, čeprav je bil neredko lačen in premražen pod milim nebom. »Civilizacija ti prizanese z negativnimi izkušnjami, ampak žal ti potem odreže tudi vrh užitkov. V tem svetu ne moreš doživeti tistega, kar ti ponudi življenje na cesti. Če si enkrat lačen in dobiš kos kruha, uživaš neznansko bolj kot pa nekdo, ki je vajen dragih restavracij, saj je enostavno prenajeden in ne ve, kaj je lakota. Isto je, ko si premražen in te obsije prvi sončni žarek,« je svoje doživljanje pojasnil Gogala, čigar najdaljša pot je bila dolga kar okoli 10.000 km.
Zanjo je potreboval leto in pol. Podal se je do Gibraltarja in nazaj, pot pa ga je vodila čez Nemčijo, Avstrijo in Švico. Na tej poti mu je bilo, kot pravi, pokazano, da bo nato šest let bolj ali manj stacionaren, tudi zaradi knjige. Se je pa peš odpravil po Bosni, bil je tudi v Medžugorju in pri piramidah, rad zaide v slovenske hribe ali pa se s predavanj in predstavitev knjige vrača peš, čeprav iz Nove Gorice ali Maribora. Tudi v Prebold je prišel predavat peš iz Celja. Peš se je iz Prebolda odpravil tudi v Novo Gorico.
Enostavno veš, da moraš iti. Lahko se temu upreš, a boš imel težave.
Ključen stik z Bogom
Njegova knjiga ni klasičen potopis, vanjo je strnil občutke in razmišljanja s svojih poti. »Namenjena je ljudem, ki jim je blizu duhovnost, človeška globina. To je meditativna knjiga, pisana v tišini. Popisuje zgodbo moje poti: včasih zunanje dogodke, včasih stvari, ki so se mi dogajale znotraj.
Gre bolj za romarsko izkušnjo. Romanje je hoja in predvsem molitev. Danes se je to malo izpelo in je bolj aktualno romanje v športnem smislu, včasih pa je bil ključen stik z Bogom, precej tišine in iskanje samega sebe.« Knjige ni v knjigarnah in na internetu, tudi v knjižnicah jo je skoraj nemogoče dobiti, saj jo je avtor namenil le redkim. Kot pravi, v ozadju njegove knjige ni komercialna ideja, sicer pa si želi osebnih srečanj z bralci, da jim lahko da knjigo v roke, kar je storil tudi v Preboldu.
Z ilustracijami jo je obogatil slikar Nikolaj Mašukov, ki živi v okolici Radovljice in ga je avtor naključno srečal na Dobrči. Knjigo, v kateri strani niso oštevilčene, saj sledi ideji brezčasja, mu je brezplačno ilustriral, kar je bil za avtorja še en dokaz, da se vedno najde rešitev, tudi ko ti gre za življenje, kar se mu je potrdilo v več primerih na doslej prehojenih poteh. »Življenje preprosto poskrbi zate. Ne direktno, ampak prek različnih ljudi. Imam vse, kar potrebujem, kvečjemu še preveč. Živim precej asketsko, opiram se na svoj notranji glas, vse moje poti so stvar notranjega navdiha, in ne stvar zavestne odločitve.«
