Pri 77 letih ne bo več prala na roke

Težko je verjeti, da danes ljudje še vedno živijo v podrtijah, ki se lahko vsak čas zrušijo nanje, in še težje, da v teh časih nimajo niti tekoče vode, kot denimo družina Szomi, 80-letni Albert, 77-letna Jolanda in njun 39-letni sin Albert ml. iz Radmožancev, nedaleč od Lendave. Odkar smo julija in avgusta letos pisali o njihovih težavah, je na pomoč priskočilo več organizacij in predvsem vi, spoštovane bralke in bralci, ki ste nakazali svoje prispevke na račun Sklada Ivana Krambergerja. Darovali ste kar 1800 evrov.

Prvič tudi tuš

Jolanda in Alberta so se jih veselili, kot bi jih obiskali trije dobri možje. Kako tudi ne, ko pa bo imela stara hiška, ki stoji na njihovi zemlji v bližini prejšnjega bivališča, to se je porušilo, vodovod, morajo pa urediti še sobi, v katerih bodo spali. Vsi trije se veselijo, da bodo imeli prvič v življenju v svojem bivališču tekočo vodo, poleg tega pa stranišče in kopalnico, invalidna gospodinja Jolanda je še posebno vesela, da bo pri svojih 77 letih nekoliko spočila svoji utrujeni roki. Poleg perila je morala tudi vso posodo prati večinoma zunaj, v mrzli vodi.



Težave družine Szomi so se začele pred desetletji, njihovo reševanje pa letos poleti, nekoliko bolj pospešeno po podrtju njihovega prejšnjega bivališča avgusta letos. Pomanjkanje finančnih sredstev je osrednji problem, kajti povsod se ustavi prav zaradi denarja. Po podrtju hiše, v kateri so bivali, jim je Rdeči križ Slovenije – Območno združenje Lendava, s pomočjo Občine Lendava nabavil bivalno hiško. Mobilna hiška je izposojena za eno leto, a družina ni hotela zapustiti domačega okolja, živali in zemlje, za katero skrbijo. »Center za socialno delo Lendava, Občina Lendava, društvo Zarja in RKS – OZ Lendava ter družina Szomi smo ustanovili multidisciplinarni tim, v katerem smo se dogovarjali in iskali možnosti za družino ter jim omogočili normalno, človeka dostojno življenje. Po sklepu tima smo začeli zbiralno akcijo, ki smo jo izvedli s pomočjo različnih medijev. Akcija je bila uspešna in nabrali smo 3216,24 evra, z njimi smo lahko začeli osnovna dela: do hiše Szomijevih smo pripeljali vodovod, vodo napeljali v hišo. Zelo smo veseli, da bo imela družina prvič v življenju kopalnico s tušem in straniščem, Gospa pa bo pri 77 letih lahko končno prala perilo v pralnem stroju,« nam je razlagala Natalija Gomzi Jablanovec, sekretarka RKS – OZ Lendava.

Še veliko dela

V objektu poleg podrtije, ki je družini pred meseci ogrožala življenja, so sedaj na novo naredili kuhinjo. Ta prostor uporabljajo za preživljanje dnevnega časa, še vedno pa spijo v napol porušenem starem domu, saj spalnici v novem še nista urejeni. V 'novi' hiški je položena vodovodna napeljava, dokončali so kopalnico, dobila bo nova okna in vhodna vrata. A še vedno je treba veliko narediti. Kljub vsemu so družinski člani veseli. Prav tako Natalija Gomzi Jablanovec, ki pravi: »Zelo smo zadovoljni, da tudi družina aktivno sodeluje pri prenovi in se veseli vsakega napredka. Kljub temu da je na hiši še ogromno dela, je prvi cilj multidisciplinarnega tima, da dobi družina streho nad glavo in se umakne v notranjost, saj so do pred nekaj dnevi živeli čez dan dobesedno pod milim nebom. V imenu vseh udeležencev, posebno pa družine Szomi, se iz srca zahvaljujem vsem, ki so pomagali po svojih močeh, da smo narisali nasmeh na obraz Alberta in Jolande, ki dobivata svoje prvo pravo prebivališče.«

Zrušil se je dimnik

Letos poleti smo sicer prvi pisali o tričlanski družini Szomi, ki ji je sreča že zdavnaj obrnila hrbet in ki se komajda prebija skozi življenje. Doslej je še nekako šlo, skromni člani nikoli niso lačni ali žejni, v zadnjem času pa so, ne po lastni krivdi, pristali na dnu. Avgusta letos so se uresničile napovedi poznavalcev razmer, da se bo njihov dom slej ko prej porušil. In samo sreči se gre zahvaliti, da niso ostali pod ruševinami, ko se je tisti torek porušil dimnik in zgrmel na streho, slednja pa je skupaj s stenami končala na tleh.


Zakonca sta kljub svojim letom pridna. Čeprav sama zelo težko živita, pogosto poskušata pomagati ljudem v stiski, zlasti jim pošiljata doma pridelan krompir in še katere pridelke z majhne kmetije. Prav na tej majhni kmetiji se je rodil Albert. Ostal je doma in se poročil, z Jolando sta dobila dva otroka, hči se je poročila in si na Kapci ustvarila družino, Albert ml. pa je zabredel v težave. Oče in mama, ki so ju vedno bolj pestile tudi zdravstvene težave, sta se trudila, koliko sta se lahko. Ni jim manjkalo hrane in tudi sprotne stroške so pokrivali, toda vedno slabše so bile stanovanjske razmere. Hiša, neuradno je bila zgrajena leta 1905, se je začela pogrezati. Zlasti kritična je bila streha.


Težav sta se zakonca zavedala že pred desetletji in v osemdesetih in devetdesetih letih nabavila tako rekoč ves gradbeni material. A ta že desetletja propada. »Ko smo nameravali začeti delati, je imel Albert nesrečo, padel je s traktorja, in vse je splavalo po vodi. Ni se dobro pozdravil, postal je hud diabetik in težave so se samo kopičile,« nam žalostno pove Jolanda, tudi sama invalidka, pri hoji si pomaga z berglami. Kljub temu veliko dela, zlasti kuha, obdeluje vrt, skrbi za kokoši, pere.