MUZEJ
Pri 95 letih še vedno rezbari
Franc Jerončič v Melinkih na Kanalskem Kolovratu je v gospodarskem poslopju odprl muzej. S sinom Zoranom sta napisala tudi tri knjige.
Odpri galerijo
Zapuščena domačija v Melinkih FOTOgrafije: Iztok Ilich
KANAL – Med prvomajskimi prazniki je bil nekdanji dan vesoljnega delavstva najlepši med vsemi prostimi dnevi. Nalašč za izlet in za skrb, da bo povsod gneča. Pa je bilo v zaselkih med Kambreškim in Ligom na grebenu Kanalski Kolovrat morda le za spoznanje več izletnikov in pohodnikov kot domačinov v še naseljenih vaseh. V Melinkih, kjer je doma Franc Jerončič, smo bili skoraj izenačeni: štirje izletniki in s priseljeno družino le peščica vaščanov.
Jeseni 1923 rojeni Franc Jerončič je med njimi najstarejši in najzanimivejši. Bolj kot na račun let zaradi bistrega duha, živega spomina in zato, ker še vedno rad vzame v roke rezbarska orodja, s katerimi je iz lipovine in bukovine izsekal in izrezljal osupljivo galerijo portretov in prizorov iz bližnje in bolj odmaknjene preteklosti. In seveda zaradi dragocene zbirke etnološkega in vojnega gradiva, ki se je nabirala 45 let.
Povrhu je s sinom Zoranom, uglednim odbojkarskim strokovnjakom, tudi soavtor treh zanimivih knjig. V prvi, Življenje na Kanalskem Kolovratu, in drugi, Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo, so zbrani spomini, anekdote, povedke in druge pripovedi o ljudeh in dogodkih v hribovskih vaseh med Sočo in Idrijo od avstro-ogrskih in italijanskih časov prek Jugoslavije do osamosvojene Slovenije.
V tretji, Bratje Slovani, pa sta sin in vnuk opisala prigode očeta in deda Franca Jerončiča starejšega, med prvo vojno avstrijskega vojaka in ruskega ujetnika, Franc mlajši je dodal svoje spomine na leta fašizma, partizanstva in povojnega aktivizma, Zoran pa dogodivščine v Rusiji, kjer je obiskal kraje iz dedovih spominov.
Franc Jerončič je bil, vesel obiska, takoj pokonci in že sva jo mahnila čez cesto do značilnega kamnitega gospodarskega poslopja, nekdanjega hleva in skednja nad njim. V pritličju je od leta 2008 razstavljenih več sto predmetov, ki jih je zbral sam ali so mu jih prinesli ljudje iz okolice, da ne bi propadli ali izginili s prekupčevalci čez mejo.
Vsak po svoje pričajo o minulih časih. Nekatere starine, zlasti orožje in vojaška oprema, so ostale po obeh svetovnih vojnah, druge – kmetijsko orodje, priprave za obdelavo lesa, svetilke, posoda, oblačila – pa govorijo o vsakdanjem življenju, ki je bilo tako trdo in skromno, da so ljudje množično odhajali na delo v Furlanijo in naprej v svet. Najprej sezonsko, nato za stalno. Izseljevanje se je nadaljevalo še v našem času, tako da je vsakih nekaj let na zemljevidu kakšna vas več brez stalnih prebivalcev.
»Na začetku soške fronte,« gospod Franc pove pretresljivo zgodbo, »je bila taka mizerija, da ljudje niso imeli niti spodnjega perila. Enajstletni sosedov fant, ki bi moral iti pred začetkom bojev v izgnanstvo, je nosil še krilo in je jokal, da tak ne gre v Italijo. Potolažil se je, ko mu je učiteljeva žena dala veliko prevelike moževe hlače. Ves srečen si jih je oblekel z mislijo, da si jih bo nad koleni odrezal. Pa mu starši niso dovolili, češ, zavihaj si jih, saj boš še rasel in ti bodo prav.«
Ko gostitelj odpre vrata v nadstropju, postane še bolj očitno, da je mož, ki ga zanima veliko reči, ki ni vajen sedeti križem rok in ima poleg zbirateljske tudi ustvarjalsko žilico. Pri petinsedemdesetih se je vpisal v rezbarsko šolo za tretje življenjsko obdobje v Novi Gorici in s tem obrnil nov list v življenju. Pod stanovanjem si je uredil delavnico, iz katere ga skoraj ni bilo več na spregled. Število izrezljanih skulptur, največ iz lipovega in bukovega lesa, je raslo in raslo.
Pred petimi leti je s sinom v nekdanjem skednju uredil prostor zanje. Imenitni sta celopostavni upodobitvi avstrijskega vojaka in izseljenca, ki z majhnim kovčkom in vrečo na rami odhaja v svet za kruhom. Tam so tudi portreti cesarja Franca Jožefa in pesnika Simona Gregorčiča ter generalov Svetozarja Borojevića in Rudolfa Maistra pa tudi mame Alojzije in še nekaterih domačih in bližnjih. Posebno pretresljivi so lesorezi Vojak z otrokom ter Mati čaka sina in Mati na grobu.
Petindevetdesetletni Franc Jerončič se nikoli ne dolgočasi. Kadar je pri volji in ga ne boli roka, še poprime za orodje. Le dan prej je dokončal manjšo skulpturo. Sončne dni pa raje preživi zunaj. Vrt pri hiši je že obdelal, se pohvali: »Malo težko delam, kolena, ampak naredim. Krompir je že gor, čebula, česnk. In fižol, rdeč. To mora bit.«
Knjiga o očetu
Jeseni 1923 rojeni Franc Jerončič je med njimi najstarejši in najzanimivejši. Bolj kot na račun let zaradi bistrega duha, živega spomina in zato, ker še vedno rad vzame v roke rezbarska orodja, s katerimi je iz lipovine in bukovine izsekal in izrezljal osupljivo galerijo portretov in prizorov iz bližnje in bolj odmaknjene preteklosti. In seveda zaradi dragocene zbirke etnološkega in vojnega gradiva, ki se je nabirala 45 let.
Franc Jerončič razkazuje etnološko-vojno zbirko.
Povrhu je s sinom Zoranom, uglednim odbojkarskim strokovnjakom, tudi soavtor treh zanimivih knjig. V prvi, Življenje na Kanalskem Kolovratu, in drugi, Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo, so zbrani spomini, anekdote, povedke in druge pripovedi o ljudeh in dogodkih v hribovskih vaseh med Sočo in Idrijo od avstro-ogrskih in italijanskih časov prek Jugoslavije do osamosvojene Slovenije.
1923.
se je rodil Franc Jerončič.
se je rodil Franc Jerončič.
V tretji, Bratje Slovani, pa sta sin in vnuk opisala prigode očeta in deda Franca Jerončiča starejšega, med prvo vojno avstrijskega vojaka in ruskega ujetnika, Franc mlajši je dodal svoje spomine na leta fašizma, partizanstva in povojnega aktivizma, Zoran pa dogodivščine v Rusiji, kjer je obiskal kraje iz dedovih spominov.
Ljudje niso imeli niti za perilo
Franc Jerončič je bil, vesel obiska, takoj pokonci in že sva jo mahnila čez cesto do značilnega kamnitega gospodarskega poslopja, nekdanjega hleva in skednja nad njim. V pritličju je od leta 2008 razstavljenih več sto predmetov, ki jih je zbral sam ali so mu jih prinesli ljudje iz okolice, da ne bi propadli ali izginili s prekupčevalci čez mejo.
Enajstletni sosedov fant, ki bi moral iti pred začetkom bojev v izgnanstvo, je nosil še krilo in je jokal, da tak ne gre v Italijo. Potolažil se je, ko mu je učiteljeva žena dala veliko prevelike moževe hlače.
Vsak po svoje pričajo o minulih časih. Nekatere starine, zlasti orožje in vojaška oprema, so ostale po obeh svetovnih vojnah, druge – kmetijsko orodje, priprave za obdelavo lesa, svetilke, posoda, oblačila – pa govorijo o vsakdanjem življenju, ki je bilo tako trdo in skromno, da so ljudje množično odhajali na delo v Furlanijo in naprej v svet. Najprej sezonsko, nato za stalno. Izseljevanje se je nadaljevalo še v našem času, tako da je vsakih nekaj let na zemljevidu kakšna vas več brez stalnih prebivalcev.
Portreta cesarja Franca Jožefa in pesnika Simona Gregorčiča
»Na začetku soške fronte,« gospod Franc pove pretresljivo zgodbo, »je bila taka mizerija, da ljudje niso imeli niti spodnjega perila. Enajstletni sosedov fant, ki bi moral iti pred začetkom bojev v izgnanstvo, je nosil še krilo in je jokal, da tak ne gre v Italijo. Potolažil se je, ko mu je učiteljeva žena dala veliko prevelike moževe hlače. Ves srečen si jih je oblekel z mislijo, da si jih bo nad koleni odrezal. Pa mu starši niso dovolili, češ, zavihaj si jih, saj boš še rasel in ti bodo prav.«
Vrt je že obdelal
Ko gostitelj odpre vrata v nadstropju, postane še bolj očitno, da je mož, ki ga zanima veliko reči, ki ni vajen sedeti križem rok in ima poleg zbirateljske tudi ustvarjalsko žilico. Pri petinsedemdesetih se je vpisal v rezbarsko šolo za tretje življenjsko obdobje v Novi Gorici in s tem obrnil nov list v življenju. Pod stanovanjem si je uredil delavnico, iz katere ga skoraj ni bilo več na spregled. Število izrezljanih skulptur, največ iz lipovega in bukovega lesa, je raslo in raslo.
Figure izdeluje iz lipovega in bukovega lesa.
Pred petimi leti je s sinom v nekdanjem skednju uredil prostor zanje. Imenitni sta celopostavni upodobitvi avstrijskega vojaka in izseljenca, ki z majhnim kovčkom in vrečo na rami odhaja v svet za kruhom. Tam so tudi portreti cesarja Franca Jožefa in pesnika Simona Gregorčiča ter generalov Svetozarja Borojevića in Rudolfa Maistra pa tudi mame Alojzije in še nekaterih domačih in bližnjih. Posebno pretresljivi so lesorezi Vojak z otrokom ter Mati čaka sina in Mati na grobu.
Muzej v dveh nadstropjih kamnitega gospodarskega poslopja
Petindevetdesetletni Franc Jerončič se nikoli ne dolgočasi. Kadar je pri volji in ga ne boli roka, še poprime za orodje. Le dan prej je dokončal manjšo skulpturo. Sončne dni pa raje preživi zunaj. Vrt pri hiši je že obdelal, se pohvali: »Malo težko delam, kolena, ampak naredim. Krompir je že gor, čebula, česnk. In fižol, rdeč. To mora bit.«
